P. Marko Ivan Rupnik DJ o novem mozaiku pri bratih kapucinih na temo poslanstva
RIM (četrtek, 23. avgust 2012, RV) – Sinoči so se bratje kapucini ob zaključku
3. dneva 84. generalnega kapitlja zbrali na skupnih večernicah, med katerimi je imel
p. Marko Ivan Rupnik DJ katehezo ob novoustvarjenem mozaiku v apsidi cerkve kolegija
sv. Lovrenca Bridniškega. Poklicali smo p. Rupnika, da je tudi za Radio Vatikan predstavil
novo ustvarjeni mozaik.
»Ta mozaik je nastal v zelo bogatem in lepem pogovoru
z generalom kapucinskega reda in z njegovim generalnim svetom. Po mnogih srečanjih
in pogovorih smo se na koncu odločili, da bo glavna tema »poslanstvo«.
Na
vrhu apside je zelo mogočen Pantokrator, ki blagoslavlja. Pantokrator v tradiciji
pomeni sovpadnost Boga kot Stvarnika in kot Odrešenika. On blagoslavlja stvarstvo,
in ta blagoslov se v stvarstvu nadaljuje kot odrešenje, po tem, ko je greh narušil
Božje delo stvarstva. Pantokrator ima odprto knjigo na kateri piše »Jaz sem
pot«. Ker se mi zdi v tem času, ko določene zmešnjave v tem verskem, religioznem
svetu, da je zelo važno, da se poudari, da je Jezus Kristus pot. Ne predvsem pot človeka
do Boga, ampak najprej je pot, ker je pot, ki jo je prehodil Bog, da je našel človeka.
In ko ga je našel, je zdaj On pot nazaj k Očetu.
V spodnjem delu apside, na
levi strani, najdemo Mojzesa pred gorečim grmom. Tam smo hoteli pokazati dejstvo,
da je Mojzes sprejel poslanstvo iz gorečega grma, ko ga je Bog poklical. Ampak takrat
je imel Mojzes zagrnjeno obličje. On si je obličje prikril. In kakor je sv. Pavel
razložil, gre za cel teološki argument tega Mojzesovega pokrivala, tega zastorja,
ki si ga on da čez obličje. Zakaj? Ker dejansko Mojzes vidi v podobi, ne vidi pa realnosti
same. In tukaj se sedaj nam čudovito pokaže možnost razodetja na drugi strani, desni
strani, ko Kristus pošlje svoje učence. Mojzes si sezuje sandale, Kristus pravi, naj
vzamejo s seboj samo ene sandale. Morajo pustiti vse torbe in morajo vzeti s seboj
palico. Palica je v vsej patristični eksegezi simbol križa. Zato Kristus preda učencem
ta križ.
Zdaj pridemo do bistvene vsebine. Mojzes je dobil svoje poslanstvo,
in ga je razumel, da je poslanstvo osvoboditi narod od egipčanske sužnosti. Ampak
to je samo podoba. Ta Mojzesova velika noč, ko je popeljal narod iz egiptovske sužnosti,
je samo podoba dejanske osvoboditve, dejanske velike noči, ki pa je Kristusova velika
noč, ko se osvobodi človeka od greha in od smrti. Kristus da apostolom dejansko poslanstvo,
ki je poslanstvo osvoboditi človeka greha, se pravi smrti in ga nazaj združiti z Bogom.
Tukaj
se vidita ti dve razsežnosti. In ta razsežnost je najbolj simpatična v gorečem grmu,
prikazana v gorečem grmu, ker Mojzes vidi ogenj. Mi, ki pa smo že v Cerkvi, in ne
gledamo več skozi zastor, skozi zaveso, ampak direktno, pa vidimo, da se v gorečem
grmu pojavi Marija Devica, Božja Mati s Kristusom. Od 5. stoletja naprej je goreči
grm pomenil učlovečenje: Devico Marijo, ki je postala Božja Mati. Kakor ogenj ni uspel
použiti lesa tega grma, tako božanskost, ko se je združila s človeškostjo, ni uničila
človeka, ampak ga je pripeljala do njegovega največjega dometa: žena, ki je devica,
postane mati, postane plodna. Se pravi, maksimalni razvoj človeka, ne pa, da bi Bog
na kakršeb koli način človeka narušil, prizadel ali ranil. To je ta prehod: Mojzes
vidi ogenj in grm, ne vidi pa božanskost in človeškost, ki se združujeta. To pa je
poslanstvo, ki jo je Cekrev sprejela od Kristusa.