Sirska katoliška Cerkev

Sirska katoliška Cerkev je nastala iz izročila sirske pravoslavne Cerkve. Dve krščanski Cerkvi sirskega izvora – asirska in sirsko pravoslavna – kljub razlikam v izpovedovanju Vere pripadata istemu kulturnemu prostoru ter tako predstavljata dve veji sirskega krščanstva. Razlike so nastale zaradi drugačnih okoliščin in v različnih obdobjih. Medtem ko se je asirska Cerkev ločila v času 1. efeškega koncila (431) in dobila ime sirska vzhodna Cerkev, se je tako imenovana jakobitska Cerkvev ločila po koncilu v Kalcedoniji leta 451, ter dobila ime sirska zahodna Cerkev. Ta sirska zahodna Cerkev je znana na zahodu kot jakobitska Cerkev; sama pa se ima za antiohijsko sirsko pravoslavno Cerkev.

Sirske Cerkve so se porodile iz skupnosti v Antiohiji, kjer sta uspešno oznanjala Pavel in Barnaba. Antiohijska skupnost je omenjena v Apostolskih delih: »In v Antiohiji so učence najprej začeli imenovati kristjane«. Antiohija je postala eden najpomembnejših središč krščanstva v prvih stoletjih. Njen prvi škof in ustanovitelj je bil, kakor je zapisal zgodovinar Evzebij iz Cezareje, sveti Peter, leta 37. Njegov naslednik je bil sv. Euodij, Euodijev pa sv. Ignacij od leta 68 do leta107. V svoji zgodovini je Evzebij o njem zapisal: »Njegovo ime je bilo znano številnim ljudem v antiohijski škofiji, takoj za Petrovim. Sveti Ignacij je bil tako pomemben, da so si od leta 1445 naprej vsi antiohijski patriarhi nadeli to ime in tako zagotovili apostolsko kontinuiteto.

Sirska Cerkev je imela pomembno vlogo pri trinitaričnih sporih. Pavel iz Samosate, antiohijski škof od leta 260 do leta 268, je širil adopcianistične ideje. Njegov učenec Lukijan iz Antiohije pa jih je prenesel na Arija, ki jih je razširil po vsem krščanskem svetu. Prav tako v Siriji se je začel apolinarizem, ki je povzročil nasprotovanja, ki so pripeljala do nestorijanizma. Na nicejskem koncilu so Antiohiji ob Rimu in Aleksandriji priznali sedež patriarhata. Po kalcedonskem koncilu je sprejetje koncilskih odlokov povzročilo ločitev v sirski Cerkvi. Tisti, ki so jih zavrnili, so se združili v sirsko zahodno monofizitsko Cerkev (že prej je nastala sirska vzhodna Cerkev), tisti ki so koncilski nauk sprejeli so pa ustanovili antiohijski patriarhat melkitske Cerkve.

Perzijska in nato arabska zasedba sirskega geografskega področja sta spodbujali razvoj sirske zahodne Cerkve. Sledilo je obdobje izmenjave politične nadvlade med bizantiskim cesarstvom, muslimani in križarji. V obdobju križarskega cesarstva so se začeli uradni stiki z Rimsko Cerkvijo.

V od 16. stoletja naprej so si jezuiti in kapucini z vidnim uspehom prizadevali, da bi sirsko pravoslavne skupnosti pripreljali nazaj pod okrilje rimske Cerkve. Leta 1782 je sveta sirsko pravoslavna sinoda izbrala za pratriarha škofa jakobita iz mesta Alepa Mihaela Jarweha. Naslednje leto je skupaj s štirimi škofi sprejel katolištvo in ti so ga imenovali za pratriarha v Mardinu. Papež Pij VI. je to izvolitev potrdil. Zaradi tega je prišlo do razkola znotraj sirske pravoslavne Cerkve.

Ob koncu devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja je sirska prav tako kot armenska Cerkev utrpela mučeništvo s strani turkov, nato pa še pokol med prvo svetovno vojno. Po prvi svetovni vojni so patriarhalni sedež prenesli v Beirut. Od januarja 2009 je novi patriarh Antiohije sirokatoličanov Mar Ephrem Joseph Younan, ki je prevzel ime Mar Ignatius Joseph III. Younan, ki je na čelu 130.000 vernikom naseljenim v Libanonu, Siriji, Jordaniji, Iraku, veliko jih je pa tudi v diasporu pridvsem v ZDA, Kanadi, Avstraliji nekaj pa tudi v Evropi.

Audio: