Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za 20. navadno nedeljo

Papež Benedikt XVI. je v Posinodalni apostolski spodbudi Evharistija zakrament ljubezni v tretjem poglavju z naslovom Evharistija kot skrivnost, ki jo živimo zapisal: »Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, živel po meni« (Jn 6,57) Ko je Gospod Jezus, ki je postal za nas hrana resnice in ljubezni, govoril o daru svojega življenja, nam je zagotovil: »Kdor jé od tega kruha, bo živel vekomaj« (Jn 6,51). To »večno življenje« se pričenja v nas že v tem času po spremembi, ki jo evharistični dar rodi v nas: »Kdor mene uživa, bo živel po meni« (Jn 6,57). Jezusove besede nam omogočajo razumeti, da skrivnost, ki jo »verujemo« in »obhajamo«, vsebuje moč, ki je počelo novega življenja v nas in podoba krščanskega življenja.

Ko prejemamo Kristusovo telo in kri, dejansko postajamo deležni Božjega življenja na vedno zrelejši in bolj zavesten način. Spomnimo se tudi besed sv. Avguština, ki v svojih Izpovedih govori o večnem Logosu (Besedi) kot hrani za dušo. Ko postavlja v ospredje paradoksalni značaj te hrane, si sveti učitelj predstavlja, da sliši besede: »Kruh vélikih sem: zrasti, pa me boš užival. Vendar se ne bom jaz spremenil váte kakor se jed tvojega telesa, ne, ti se boš spreménil váme!« Dejansko ni evharistična hrana tista, ki se v nas spremeni, marveč smo mi tisti, ki nas ta hrana skrivnostno spremeni. Kristus nas hrani s tem, da nas sebi upodobi: »znotraj nas je«.

Evharistično slavje se kaže v vsej svoji moči kot izvor in vrhunec kristjanovega eklezialnega bivanja, kolikor hkrati izraža tako začetek kot dovršitev novega in dokončnega bogoslužja, logiké latréia. S temi besedami apostol Pavel v Pismu Rimljanom najbolj sintetično izraža, kako evharistija preoblikuje vse naše življenje v duhovno, Bogu prijetno daritev: »Rotim vas, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno daritev! Tako bo vaše bogoslužje duhovno« (12,1). V tej spodbudi je izražena podoba novega bogoslužja kot popolne daritve lastne osebe v občestvu z vso Cerkvijo. Ko apostol vztraja, da darujemo svoja telesa, poudarja konkretno človeškost daritve, ne pa nekaj onstran človeškosti. Sv. Avguštin nas v tej zvezi spominja, da je »daritev kristjanov v tem, da smo mnogi, vendar eno samo telo v Kristusu. Cerkev obnavlja to daritev v oltarnem zakramentu, ki ga verniki dobro poznajo in v katerem se jasno kaže, da je v tem, kar daruje, ona sama darovana«. Katoliški nauk uči, da je evharistija kot Kristusova daritev tudi daritev Cerkve, torej daritev vernikov. Beseda daritev – (latinsko sacri-ficium /sacrum facere/, narediti nekaj sveto) – izraža vso globino bivanja, ki jo vsebuje preoblikovanje naše človeške stvarnosti, ki jo je osvojil Kristus (prim. Flp 3,12).

Kakor evharistija po eni strani pričuje, da sta Kristusovo trpljenje in smrt preobražena v ljubezen, tako bolniško maziljenje po drugi stani pridružuje trpečega daritvi, ki jo je Kristus v darovanju samega sebe opravil za odrešenje vseh ljudi, da bi mogel tudi trpeči biti deležen odrešenja sveta v skrivnosti občestva svetih. Odnos med tema dvema zakramentoma se poleg tega kaže tedaj, ko bolezen napreduje: »Tistim, ki so na tem, da zapustijo to življenje, daje Cerkev poleg bolniškega maziljenja evharistijo kot popotnico.« V prehodu k Očetu se občestvo s Kristusovim telesom in krvjo kaže kot seme večnega življenja in moč vstajenja: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,54). Ker sveta popotnica odpira bolnemu polnost velikonočne skrivnosti, je treba zagotoviti njen prejem. Pozornost in pastoralna skrb za tiste, ki so bolni, se za gotovo obrne v duhovno korist vsega občestva, ki se zaveda, da to, kar storimo najmanjšemu, storimo Jezusu samemu (prim. Mt 25,40).

Audio: