Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za praznik Vnebovzetja Device Marije
15. avgusta obhaja Cerkev najpomembnejši Marijin praznik v liturgičnem letu: Marijino
Vnebovzetje. »Na koncu svojega zemeljskega življenja, je bila Marija z dušo in telesom
vzeta v nebesa, torej v slavo večnega življenja, v polno in popolno občestvo z Bogom.
Častitljivi papež Pij XII. je 1. novembra 1950 slovesno razglasil to dogmo. Želim
prebrati, čeprav je malo zapletena, formulacijo dogme: 'Na ta način je vzvišena
Božja Mati, nedoumljivo združena z Jezusom Kristusom od vekomaj z eno samo odločitvijo
vnaprejšnje izvolitve, Brezmadežna ob svojem spočetju, čista Devica v svojem božjem
materinstvu, velikodušna tovarišica svojega Božjega Odrešenika, ki je prispela do
konca z zmago na grehom in njegovimi posledicami in kot krono vseh posebnih časti
dosegla, da je bila obvarovana trohnjenja v grobu in premagala smrt, kot njen Sin,
bila vzeta z dušo in telesom v slavo Nebes, kjer sije kot Kraljica na desnici svojega
Sina, večnega nesmrtnega Kralja'. To je torej jedro naše vere v Vnebovzetje:
mi verjamemo, da je Marija, kakor Kristus njen Sin, že premagala smrt in slavi zmago
v nebeški slavi s polnostjo svojega bitja 'z dušo in telesom'.
Sveti
Pavel nam v današnjem drugem berilu pomaga osvetliti to skrivnost, tako da začne z
osrednjim dejstvom človeške zgodovine in naše vere: z dejstvom vstalega Kristusa,
ki je 'prvenec tistih, ki so umrli'. Potopljeni v njegovo velikonočno skrivnost,
smo postali deležni njegove zmage nad grehom in smrtjo. Tukaj je ta presenetljiva
skrivnost in temeljna resničnost za vso človeško dogajanje. Sveti Pavel pravi, da
smo bili vsi utelešeni v Adama, prvega in starega človeka, saj imamo vsi isto človeško
dediščino, v kateri je trpljenje, smrt in greh. Toda k temu Pavel doda, da lahko mi
vsi vidimo in živimo vsak dan nekaj novega: da nimamo samo te dediščine človeškega
bitja, začenši z Adamom, ampak da smo utelešeni tudi v novega človeka, v vstalega
Kristusa in tako je po Njem življenje vstajenja že navzoče v nas. Torej to prvo,
biološko utelešenje je utelešenje v smrt, ki poraja smrt. Drugo, novo življenje, ki
nam je bilo podarjeno pri krstu, pa je utelešenje, ki daje življenje. Ponovno bom
navedel besede svetega Pavla iz današnjega drugega berila: »kakor smo namreč utelešeni
v Adama, prvega in starega človeka, tako smo bili utelešeni v Kristusa, novega človeka.
Prvo utelešenje v Adama poraja smrt, drugo v Kristusa pa je utelešenje, ki daje življenje.
Apostol namreč piše: 'Ker je namreč po enem človeku smrt, je po enem človeku
tudi vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi
vsi oživljeni, vendar vsak po vrsti: najprej kot prvina Kristus, potem pa tisti, ki
so Kristusovi, ob njegovem prihodu. Nato bo dovršitev…'(1Kor 15, 21-24).
Sedaj
to, kar sveti Pavel trdi za vse ljudi, Cerkev po svojem nezmotljivem učiteljstvu pravi
za Marijo v točno določenem načinu in smislu: Božja Mati je bila tako močno vključena
v Kristusovo skrivnost, da je bila tudi vsa deležna vstajenja svojega Sina ob koncu
svojega zemeljskega življenja.. Ona že živi to, kar mi pričakujemo ob koncu časov,
ko bo uničen še 'zadnji sovražnik' - smrt, ona že živi to, kar mi izpovedujemo
v Veroizpovedi: 'Pričakujem vstajenje mrtvih in življenje v prihodnjem veku'.«