Malteški škofje: Umetna oploditev ne služi življenju

MALTA (torek, 7. avgust 2012, RV) – Škofje z Malte in otoka Gozo so v teh dneh napisali pastirsko pismo, ki so ga naslovili: »Praznovati človeško življenje«. Malteški parlament namreč razglablja o uvedbi zakona o umetni oploditvi – natančneje o oploditvi v epruveti s prenosom zarodka. Omenjeno pismo malteških škofov tako predstavlja luč in vodilo glede te problematične teme. Obenem pa ponuja moralno presojo o metodah, ki se uporabljajo pri umetni oploditvi. Ob tem škofje ne »posegajo na področje znanosti«, ampak »izvršujejo svoje poslanstvo, ko opozarjajo na etične in družbene odgovornosti«, ki morajo biti nujno prisotne pri vseh dejanjih povezanih z odločanjem o človeškem bitju.

Škofje v pismu tako navajajo tri temeljne vrednote, ki morajo biti spoštovane ob spočetju otroka. Prva vrednota je »vrednost življenja, ki mora biti varovano od spočetja do naravne smrti«. Druga vrednota je »zakon, ki izključuje zunanjega darovalca, kajti prisotnost le-tega bi prelomil zvestobo med zakoncema«. Kot tretjo vrednoto pa so škofje izpostavili »pomen spolnosti znotraj zakona«. Kajti »spočetje novega življenja ne more biti obravnavano kot čisto biološko dejanje«. Spočetje novega življenja je v prvi vrsti sad ljubezni med zakoncema, in je zato zastonjski »dar«. »Vsaka tehnika, ki bi hotela nadomestiti spolni odnos, je v primarno osebne narave, je zato nesprejemljiva«. Tehnike umetne oploditve namreč ne spoštujejo človekovega dostojanstva in s tem tudi ne spoštujejo zakona samega. Malteški škofje v pismu opozarjajo tudi na varovanje zarodkov. Ti so v postopku umetne oploditve pogosto žtrvovani in zlorabljeni. To, da se zarodki lahko naknadno izbirajo in pri tem tudi zavržejo, »prizadeja človekovo dostojanstvo«. In dejstvo, da se jih zamrzuje, ne more biti »sprejemljiva rešitev.« Z zmrzovanjem zarodkov »človeštvo ustvarja nove sirotišnice«, pišejo škofje. In dodajo: »Umetna oploditev navzven lahko izgleda, da služi življenju, a v resnici ogroža življenje samo«. Ob tem so izrazili željo naj znanost poišče rešitev, kjer način spočetja ne bi zamenjal spolnosti, in ki ne bi psiholosško in finančno izkoriščala zakonca. S tem pismom škofje spodbujajo za resno znanstveno študijo, ki bi ugotovile vzroke neplodnosti in obenem našla preventivo.

Škofje izražajo posebno bližino tudi parom, ki ne morejo imeti otrok. Zagotavljajo jim, da njihova neplodnost ne pomeni »polom njihovega poslanstva kot zakonskega para«. Naprošajo jih »naj ne nasedajo lahkim rešitvam, ki so moralno napačne in pogosto v škodo fizičnega in mentalnega zdravja para, še posebej zdravja ženske.« Škofje so v pismu tudi izrazili bližino in čustveno oporo parom, ki so premostili oviro neplodnosti preko posvojitve. S tem so pokazali »zgled velikodušnosti«, ko so najmanjšim »ponudili upanje«. Ob koncu pisma malteški škofje zatrjujejo: »Cerkev je institucija, ki je od vseh institucij po svetu najbolj naklonjena življenju... še posebej, ko gre za najšibkejše, kot so otroci«.

Audio: