Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za god sv. Dominika, ustanovitelja dominikancev
Dominik se je rodil v Španiji, v mestu Caleruega, okrog leta 1170. Pripadal je plemeniti
družini iz Stare Kastilje in se je s podporo strica duhovnika izobraževal na znameniti
sholi v Palenciji. Že zgodaj se je odlikoval po zanimanju za študij Svetega pisma
in po ljubezni do ubogih, tako da je celo prodal knjige, ki so bile v tistih časih
dragocena dobrina, da bi z izkupičkom pomagal žrtvam pomanjkanja.
Misijonski
ogenj Osemski škof Diego, pravi goreči pastir, je kmalu opazil Dominikove
duhovne sposobnosti in si ga je hotel pridobiti za sodelavca. Skupaj sta se napotila
v severno Evropo, da bi opravila diplomatsko misijo, ki jima jo je zaupal kastiljski
kralj. Na potovanju je Dominik opazil dva velika izziva za Cerkev tistega časa: obstoj
še ne evangeliziranih ljudstev na severnih mejah evropske celine in versko razdrobljenost,
ki je slabila krščansko življenja na jugu Francije, kjer je nekaj krivoverskih skupin
povzročalo nemir in oddaljevanje od resnice vere. Misijonsko delovanje med tistimi,
ki še ne poznajo luči evangelija, in delo ponovne evangelizacije krščanskih skupnosti
si je Dominik zastavil za apostolski cilj. Prav papež, h kateremu sta se škof Diego
in Dominik zatekla po nasvet, je slednjega zaprosil, naj se posveti pridiganju albižanom,
krivoverski skupini, ki je sprejemala dualističen pogled na svet; to je vero v dve
enakovredni stvariteljski počeli, Dobro in Zlo. Ta skupina je potemtakem prezirala
snov, češ da izhaja iz zlega počela; zato so zavračali tudi poroko, zanikali so celo
Kristusovo učlovečenje, zakramente, v katerih se nas Gospod »dotika« s snovjo, in
telesno vstajenje. Albižani so cenili strogo življenje v uboštvu – v tem pogledu so
bili zelo zgledni – in so kritizirali bogastvo duhovščine tistega časa.
Dominik
je navdušeno sprejel to poslanstvo, ki ga je opravljal prav z zgledom svojega ubogega
in strogega življenja, z evangeljskim oznanjevanjem in javnimi razpravami. Temu poslanstvu
širjenja veselega oznanila je posvetil ves preostanek življenja. Njegovi sinovi pa
naj bi uresničili še druge sanje sv. Dominika: misijon ad gentes, to je med tistimi,
ki še niso poznali Jezusa, in misijon med tistimi, ki so živeli po mestih, zlasti
univerzitetnih, kjer so bile nove intelektualne težnje že izziv za vero izobraženih.
Ta
veliki svetnik nas opominja, da mora v srcu Cerkve vedno goreti misijonski ogenj,
ki nenehno spodbuja k prinašanju prvega oznanila evangelija, in kjer je potrebno,
k novi evangelizaciji: Kristus je dejansko najdragocenejša dobrina in ljudje vsakega
časa in vseh krajev jo imajo pravico spoznati in ljubiti! Prav v tolažbo je videti,
kako je tudi danes v Cerkvi mnogo takih – pastirjev in vernih laikov, članov starih
redov in novih cerkvenih gibanj –, ki z veseljem posvetijo svoje življenje temu najvišjemu
idealu: oznanjati evangelij in pričevati zanj.