VIŠARJE (nedelja, 5. avgust 2012, RV) – Danes je potekalo na Svetih Višarjah
tradicionalno romanje treh Slovenij, ki so se ga skupaj s številnimi romarji iz vseh
treh Sloveniji udeležili tudi mladi, ki so sodelovali pri Višarskih dnevih za mlade.
Današnji program se je začel s predavanjem predsednika Slovenske akademije znanosti
in umetnosti (SAZU) akad. prof. dr. Jožeta Trontlja, ob 12.00 pa je upokojeni koprski
škof msgr. Metod Pirih z duhovniki daroval mašo, nato je sledil kulturni program na
ploščadi za cerkvijo.
Msgr. Metod Pirih je med homilijo dejal: »Letos mineva
70 let od umora žabniškega rojaka prof. dr. Lamberta Ehrlicha, duhovnika in velikega
Slovenca. Še danes nam je za vzor, kako je potrebno delati za narod in za sočloveka.
Naj ta mučenec in svetnik prosi za ves slovenski narod, da bi nam zasijalo
sonce pravice, resnice in pravega miru. Namen današnjega srečanja je poglobitev
v veri in utrditev naše narodne zavesti, potem pa medsebojno druženje in povezovanje
Slovencev po svetu, v zdomstvu in doma. Zdrava narodna zavest in vera sta najpogosteje
povezani. Pomanjkanje narodne zavesti povzroča versko mlačnost in lahko celo odpad
od vere. Hvala vsem, ki tudi za ceno žrtev ohranjate katoliško pripadnost,
slovensko kulturo in slovensko besedo.«
Nekdanji koprski škof je homilijo
zaključil z besedami: »Naj višarska Marija, kraljica miru, upira svoje oči v nas,
nam kaže Jezusa in pravo usmeritev, da bomo tudi v prihodnje Slovenci
med seboj tesno povezani ter povsod polni sonca, vedrine in upanja. Marija naj bo
močna opora naše žive vere in mogočna pomoč za edinost med nami.«
Predsednik
Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) akad. prof. dr. Jože Trontelj pa
je v svojem predavanju pred sveto mašo spregovoril o Etičnih vrednotah, upu za prihodnjost
z besedami: »Zakaj govorim slovenskim romarjem o svetovnih zadevah, na katere nimamo
vpliva? Ker se mnogi počutimo kot ljudje, ki želimo ravnati prav, pa smo se znašli
znotraj velikih združb, ki jih ni niti strah niti sram početi hudodelstva. Že samo
s pasivno navzočnostjo smo del sistema, ki dela grde stvari. V današnjem globalnem
svetu to velja še bolj. Morda bi morali začeti graditi na skupnih zdravih temeljih.
Nekaj jih je, in to so moralne vrline, to je spoštovanje, ki ga ljudje vseh ras, religij
in kultur že skozi mnoge rodove, skozi tisočletja gojimo do teh vrlin.
Odnos
do etičnih pravil je lahko tudi racionalen. Takrat ne pomeni več kantovskega nezmotljivega
notranjega nagiba, da se človek opredeli v skladu z etičnim zakonom in da tako tudi
ravna. Racionalne opredelitve ne temeljijo na nagibu, ampak na razmisleku. Tam pa
je vedno prostor tudi za drugačne, vzporedne razmisleke, kot je tale, češ, saj drugi
ne bodo opazili, če bom malo poskrbel tudi za lastne koristi. Le na videz je vseeno,
kaj je motiv za pravoravnanje. Ali je to notranja etična nuja, ali
je religijska zapoved, ali je zakonska regulativa, ali je strah pred kaznijo. Od teh
štirih motivov sta notranja potreba po etičnem vedenju in versko prepričanje zagotovo
več vredna, bolj vseobsegajoča in bolj trajna kot spoštovanje zakona in strah pred
kaznijo. Eno pa je gotovo res. Brez poprave vedenja na ravni posameznika, naroda in
svetovne skupnosti je sedanja civilizacija obsojena na konec. Konec, ki bo s seboj
potegnil tudi dobršen del planetarne žive in nežive narave.«
Akademik je svoje
predavanje zaključil z besedami: »Ni treba, da bi bili povsem črnogledi. Lahko se
zanesemo na dvoje. Prvič, kljub opozorilom, ki sem jih izrekel v tem nagovoru, je
tudi res, da se je med ljudmi nabralo že kar veliko modrosti. Narašča število takih,
ki se ne pustijo indoktrinirati, manipulirati in zlorabiti. In drugič, lahko računamo
na biološki samoohranitveni nagon, ki bo pogubno vedenje znal ob pravem času ustaviti.
Začeti pa bo treba z vzgojo k drugačni miselnosti. In s ponovnim negovanjem etičnih
vrednot.«
Audio:
Homilija
škofa Metoda Piriha na srečanju treh Slovenij na Svetih Višarjah
Vse tu
zbrane duhovnike in vernike iz zdomstva, zamejstva in Slovenije v imenu slovenskih
škofov prav prisrčno pozdravljam. Vsem, ki ste pripravljali in izpeljali letošnje
srečanje treh Slovenij, se iskreno zahvaljujem.
Letos mineva 70 let od umora
žabniškega rojaka prof. dr. Lamberta Ehrlicha, duhovnika in velikega Slovenca. Še
danes nam je za vzor, kako je potrebno delati za narod in za sočloveka. Naj ta mučenec
in svetnik prosi za ves slovenski narod, da bi nam zasijalo sonce pravice, resnice
in pravega miru.
Namen današnjega srečanja je poglobitev v veri in utrditev
naše narodne zavesti, potem pa medsebojno druženje in povezovanje Slovencev po svetu,
v zdomstvu in doma.
Zdrava narodna zavest in vera sta najpogosteje povezani.
Pomanjkanje narodne zavesti povzroča versko mlačnost in lahko celo odpad od vere.
Hvala vsem, ki tudi za ceno žrtev ohranjate katoliško pripadnost, slovensko kulturo
in slovensko besedo.
Duh Gospoda Boga že preko 1250 let veje nad našim slovenskim
narodom. Ponosni smo na našo krščansko preteklost in na veličastni tok odrešenjske
zgodovine. Blaženega škofa Antona Martina Slomška in mučenca Lojzeta Grozdeta častimo
na oltarju, postopki pa se vodijo še za druge svetniške kandidate. Verujemo, da nas
vsi ti in še mnogi drugi naši mučenci in spoznavalci vere zagovarjajo pri Bogu in
za nas prosijo. Vendar se moramo zavedati, da ni dovolj sklicevati se na našo versko
in kulturno dediščino, saj se mora vsaka krščanska generacija ponovno odločiti za
Kristusa.
Danes mnogi, ki so prejeli sv. krst in različne druge zakramente,
ne živijo iz krstnega dostojanstva. Nekateri iščejo življenjski smisel v različnih
sektah, mamilih in drugih zasvojenostih. Precej vernih živi, kot da Boga ne bi bilo.
Smisel svojega življenja vidijo predvsem v pridobivanju materialnih dobrin in uživanju.
Med nami je veliko verskega neznanja in moralne sprevrženosti. Mnogim je vseeno, kaj
je resnica in kaj je laž, kaj je dobro in kaj je zlo. Razjeda nas ne samo gospodarska
kriza, ampak tudi moralna kriza, ki ocenjuje dejanja predvsem po tem, ali so prijetna
ali ne, ne pa po tem, ali so dobra ali slaba. Mnoge moralne drže, ki so bile nekdaj
med nami samoumevne, so se izpraznile in oslabele.
Današnje romanje treh Slovenij
na Sv. Višarje je priložnost za preverjanje našega doslednega krščanskega življenja
in našega dela.
Prepričan sem, da lahko kot katoličani največ naredimo za duhovni
in kulturni napredek našega naroda s svojo zvestobo evangeliju in z življenjem iz
evangelija.
Vsaka slovenska katoliška skupnost doma in po svetu je kakor vinograd.
Kako se vinogradnik trudi, kaj vse naredi od obrezovanja, oranja, gnojenja do zadnjega
škropljenja, da bi trte dobro obrodile. Ves ta proces, ki ga vinogradnik vrši v vinogradu,
je treba prenesti na duhovno področje in ga uresničiti v sebi. Jezus pravi: »Ostanite
v meni in jaz v vas. Kakor mladika sama ne more roditi sadu, če ne ostane na trti,
tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi
obilo sadu« (Jn 15,4–5).
Naj višarska Marija, kraljica miru, upira svoje
oči v nas, nam kaže Jezusa in pravo usmeritev, da bomo tudi v prihodnje Slovenci med
seboj tesno povezani ter povsod polni sonca, vedrine in upanja. Marija naj bo močna
opora naše žive vere in mogočna pomoč za edinost med nami.
Audio:
Etične
vrednote – up za prihodnost Spoštovani! Hvala prirediteljem za povabilo,
da povem nekaj misli ob današnjem romanju treh Slovenij: romarjev iz naše sedanje
domovine, iz zamejske Slovenije in izmed Slovencev po svetu. Geografski okvir mojega
nagovora bo spričo tega tako lokalen kot globalen.
Peta božja zapoved ukazuje,
da govorimo resnico. A pomembno je tudi, kako jo povemo. Naj to osvetlim s kratko
zgodbo. Mlad grešnik pride k spovedi, pa si ne more kaj, izrabi priložnost in duhovniku
ukrade uro. Na povabilo, da se izpove, reče: »Prečastiti, še najbolj me je sram
tatvine. Ukradel sem uro.« »Upam, da si jo vrnil,« reče duhovnik. »Še
ne,« je bil odgovor. Spovednik ga strogo opomni: »Uro moraš brez odlašanja
vrniti!« Grešnik odgovori: »Prav, prečastiti. Jo lahko izročim kar vam?«
Spovednik se začudi: »Kaj ti pade na pamet? Kaj naj jaz počnem z ukradeno uro?
Vrni jo lastniku!« In grešnik odvrne: »Saj sem jo hotel, pa je noče vzeti nazaj!«
In reče duhovnik: »Če je tako, ti dam odvezo, uro pa lahko obdržiš.« S to zgodbo,
spoštovani, sem hotel povedati, da smo pogosto prevarani, ne da bi vedeli. Novinarju
ali politiku ni treba lagati. Dovolj je, da spretno izbere in razvrsti dejstva.
Živimo
v času velikih sprememb. Spremembe pogosto pomenijo nekaj dobrega za ene in nekaj
slabega za druge. Za vse pa pomenijo negotovost. Naenkrat opazimo, da se ne moremo
več zanesti na stvari, ki so se zdele stabilne, ki so pomenile neko stalnost, neko
varnost. Pa čeprav je to bila, denimo, samo menjava letnih časov, bolj ali manj napovedljivo
vreme brez izrednih ujm, varno naložen prihranek v banki, zaposlitev za nedoločen
čas. Dolge stalnosti pa ni bilo nikoli ne v naravi ne v družbi. A konec je bilo vedno
boleče presenečenje. Rušilen potres je človek vedno dojemal kot nekakšno izdajalsko
dejanje narave. Sedanjo krizo doživlja kot posledico izdajalskega ravnanja nekaterih
posameznikov in delov človeške družbe, tako v svetu kot pri nas doma. Vzroki potresa
so v ogromnih globinah podzemlja, pa tudi korenine krize so globlje, kot lahko seže
odgovornost posameznika ali posameznih skupin. In to je zdaj bolj ali manj jasno vsem.
Kljub
temu so ljudje globoko prizadeti in jezni. So razočarani nad tem, kako človeštvo ravna
s svetom in s samim seboj. Težko sprejemajo, da se je naenkrat, v manj kot letu dni,
sesula splošna vizija neke razmeroma varne ali vsaj napovedljive prihodnosti. Že danes,
še bolj pa malo pozneje bo posebej težko sprejeti dejstvo, da je civilizacijsko krizo
začela spremljati še kataklizma, v katero drvi narava. Vsaj na naravo smo se ljudje
vse doslej zanašali kot na nekaj razmeroma stabilnega, samostojnega, neodvisnega od
človeškega početja. Komaj verjetno se nam zdi opozorilo, da pred našimi očmi zaradi
nas izumirajo množice živalskih in rastlinskih vrst, da je to izumiranje 100-
do 1000-krat hitrejše kot v preteklih podnebnih krizah.
Vse to se marsikomu
zdi kot hude sanje. Posebno tistim, ki so jih posledice kriz zadele že neposredno,
osebno. Te omenjam najprej, ostali pa še čakamo. Omenjam tiste, ki so izgubili premoženje,
zaposlitev, pričakovanje varne starosti. Seveda so izgubili tudi zaupanje v državo,
v mehanizme družbe. Zato ni presenetljivo: ljudje se odzivajo z vse bolj masovnim
begom od razuma, ki naj bi bil podlaga današnji civilizaciji, pa tudi od tega, na
kar današnja družba stavi: od znanosti. Ta dvojni beg, od pameti in znanosti, traja
že nekaj časa, a se širi. Dovolj je, da pogledate televizijske in radijske programe
s prerokovanjem iz kart, astrološkimi nasveti, priporočili sleparskega alternativnega
zdravilstva. Polagoma je postalo poljubno, kaj človek verjame in česa ne. Ljudje lahko
izbirajo med množicami goljufivih ali čudaških prepričanj, na tržišču se pojavljajo
tudi nevarni novi kulti. Nekdaj splošnega zaupanja vredni naravni zakoni se podobno
kot zgodovinska dejstva relativizirajo. Čisto normalni ljudje, tudi izobraženi, si
privoščijo popolno zanikanje splošno priznanih dejstev in pričakujejo, da bo to sprejeto
kot njihova osebna, legitimna resnica. Beg od znanosti in razuma bo prej ali slej
pospremil tudi beg od vrednot.
Vsekakor je današnji človek zbegan skoraj tako
kot ob začetku velike vojne. Predvsem zaradi negotove prihodnosti. Večina nas še ni
dosegla tistega trenutka v življenju, ko nam ne bi bilo treba več skrbeti niti zase
ne za otroke ali vnuke, ne za druge najožje svojce. Redko kdo ravnodušno, brez zaskrbljenosti
in strahu pričakuje, kaj bodo prinesli meseci in leta pred nami. Zato se ljudje oziramo
naokrog, iščemo oporo, ob kateri bomo bolj pripravljeni pričakali in sprejeli tisto,
čemur ne moremo uiti. Govorim o izhodu iz krize, ki nas bo postavil v znatno slabši
položaj, kot smo ga bili vajeni doslej. Seveda, dodajamo sami pri sebi, če se bo kriza
iztekla za nas neugodno. In na tihem upamo, da se ne bo. Vendar lahko z gotovostjo
pričakujemo vsaj to, da se bo treba, vzeto v povprečju, sprijazniti s precej bolj
skromnim življenjskim slogom, kot smo ga bili vajeni doslej.
To velja za ves
razviti svet. Zdaj se že večina ljudi zaveda, da velik del človeštva že desetletja
živi, kot rečemo, nad svojimi razmerami. Prekoračili smo tako imenovano nosilnost
planeta. Zemlja je prenaseljena z ljudmi, ki zahtevajo zase več dobrin, kot jih lahko
odvzamejo živi in neživi naravi brez trajne škode. Če želimo spodobno preživeti, ne
da bi trpeli lakoto in raznovrstna pomanjkanja, potrebujemo novo svetovno ureditev.
Globalizacija po njej naravnost kliče.
V času, ko se že dogajajo in se bodo
še naprej dogajale drastične spremembe, je nedvomno še bolj kot prej potrebna solidarnost
in dobrodelnost. Ne bo se nam smelo zgoditi, da bi zaradi sebičnega pehanja za čim
boljšim lastnim preživetjem žrtvovali ti dve vrednoti. Še manj bomo smeli zaradi kratkovidne
pohlepnosti popustiti pri pravičnosti in poštenju. Oboje se v slabih časih dogaja
v obilni meri. In naposled, vse bolj škodljivo, neumno in neetično bo, če bomo še
naprej hoteli pridobivati stvari, ki jih pravzaprav ne potrebujemo. Prav želja po
materialnih rečeh je zasužnjila človeka, ga spremenila v ubogljivega porabnika in
ga vpregla v sistem, ki je moral voditi v krizo. Čeprav tega pogosto ne ve, mu je
prav ta želja vzela dobršen del sreče. Še več – tej želji na ljubo se je marsikdo
odrekel svoji moralni in etični doslednosti. To pa ni majhna stvar.
Zdajle
bom povedal nekaj besed, ki zagotovo ne bodo zvenele politično korektne. A od človeka,
ki zastopa ustanovo, kot je SAZU, ne pričakujte, prosim, v prvi vrsti politične korektnosti.
Izrazil bom svoje zgražanje nad tem, kar opazujemo že nekaj mesecev. Varnostni svet
OZN je zaman skušal ustaviti zločinske pomore civilnih prebivalcev Sirije, za katere
je odgovoren režim Basharja Al-Assada. Trikrat zapored sta sprejetje resolucij o ustavitvi
tega norega hudodelskega pobijanja, celo klanja moških, žensk in otrok z vetom preprečili
Rusija in Kitajska. Razlogi za varovanje superzločincev so strateške in materialne
koristi. Če mislimo z boljšim jutrišnjim svetom resno, bi morali nemudoma uvesti sankcije
proti imenovanima državama. A deležni nista niti besednega neodobravanja.
V
nadaljevanju bom ponovno odstopil od politične korektnosti. Sprašujem se, kako si
bomo v globalni družbi delili omejene planetarne vire, če niti od daleč nimamo podobnih
etičnih standardov, na primer glede varovanja planetarne narave. Samo za primer: Skrajno
neetično je zlorabljati stisko in naivnost revnih Afričanov in za smešen denar kupovati
od njih obdelovalno zemljo, na kateri že zdaj s težavo pridelujejo svojo skromno hrano.
Znano je, da to počnejo Kitajci. A moralne moči, da bi to preprečil, Zahod nima. Preveč
podobnega ima na vesti iz ne tako davnih časov kolonializma, preveč ima tudi današnjih
grehov. Spomnimo se na naglo rastoče nove farme za pridobivanje biodizla na škodo
pridelave hrane. Ta pa postaja vse dražja in najrevnejšim lačnim vse teže dostopna.
Zakaj
govorim slovenskim romarjem o svetovnih zadevah, na katere nimamo vpliva? Ker se mnogi
počutimo kot ljudje, ki želimo ravnati prav, pa smo se znašli znotraj velikih združb,
ki jih ni niti strah niti sram početi hudodelstva. Že samo s pasivno navzočnostjo
smo del sistema, ki dela grde stvari. V današnjem globalnem svetu to velja še bolj.
Morda
bi morali začeti graditi na skupnih zdravih temeljih. Nekaj jih je, in to so moralne
vrline, to je spoštovanje, ki ga ljudje vseh ras, religij in kultur že skozi mnoge
rodove, skozi tisočletja gojimo do teh vrlin.
Odnos do etičnih pravil je lahko
tudi racionalen. Takrat ne pomeni več kantovskega nezmotljivega notranjega nagiba,
da se človek opredeli v skladu z etičnim zakonom in da tako tudi ravna. Racionalne
opredelitve ne temeljijo na nagibu, ampak na razmisleku. Tam pa je vedno prostor tudi
za drugačne, vzporedne razmisleke, kot je tale, češ, saj drugi ne bodo opazili, če
bom malo poskrbel tudi za lastne koristi.
Le na videz je vseeno, kaj je motiv
za pravoravnanje. Ali je to notranja etična nuja, ali je religijska
zapoved, ali je zakonska regulativa, ali je strah pred kaznijo. Od teh štirih motivov
sta notranja potreba po etičnem vedenju in versko prepričanje zagotovo več vredna,
bolj vseobsegajoča in bolj trajna kot spoštovanje zakona in strah pred kaznijo. Eno
pa je gotovo res. Brez poprave vedenja na ravni posameznika, naroda in svetovne skupnosti
je sedanja civilizacija obsojena na konec. Konec, ki bo s seboj potegnil tudi dobršen
del planetarne žive in nežive narave.
Logika nereguliranega svobodnega trga,
brezobzirna tekmovalnost in vgrajena zakonitost kapitalističnega sistema, ki terja
vse hitrejši gospodarski razvoj v nedogled, nedvomno vodijo proti katastrofičnemu
koncu. Ni videti, da bi kdo že imel pripravljen moder, splošno sprejemljiv in uresničljiv
odgovor na ta eksistenčna svetovna vprašanja.
Ko na tak odgovor še čakamo,
pa je pametno že ravnati, kot da ga imamo. Na ravni posameznika in celo naroda so
stvari preglednejše, kot so globalno. Tu pa ni veliko ugibanja: vložiti je treba nov
napor, morda kar v vse štiri prej navedene motive za pošteno ravnanje. Še največ morda
lahko naredimo na podlagi prvega: to je večanje zavesti o nujnosti etičnega vedenja.
Za
to sta dve možnosti. Ena je samovzgoja in pospeševanje etične kulture med ljudmi.
To je naloga, ki jo danes vse več ljudi jemlje resno. Etična vprašanja vse bolj prodirajo
v javno razpravo. Drugo pa je vzgoja otrok in mladostnikov v spoštovanju etičnih in
humanističnih vrednot. Dolgoročno lahko naredimo največ pri otrocih. Dovolite mi nekaj
besed o tem.
Na SAZU že nekaj časa razmišljamo o potrebi po nacionalnem projektu
za vrnitev vzgojnih in etičnih prvin v slovenske šole. Znano je, da so bile te prvine
v šolstvu skozi desetletja zanemarjene, celo namerno izločene. Medicinska in psihološka
opazovanja razvoja otrokovih spoznavnih in drugih duševnih sposobnosti so pokazala
presenetljive zakonitosti. Prikrajšanje za potrebne vzgojne izkušnje v kritičnih obdobjih
razvoja in odraščanja dobesedno poškoduje otrokove možgane. Govorim o odmiranju neuporabljenih
nevronov in izginjanju mednevronskih povezav. Ne enih ne drugih pozneje ni več mogoče
na noben način obnoviti.
Prvo kritično obdobje je doba dojenčka, prvi dve leti
življenja. Če je v tem času otrok brez ljubečega stika s pravima ali nadomestnima
staršema in s spodbudnim okoljem, bo zaostal v gibalnem, razumskem in čustvenem razvoju.
Lahko bo vse življenje neobčutljiv za stiske soljudi, lahko bo oropan sposobnosti
za empatijo, etični pohabljenec. V najzgodnejšem otroštvu je vloga družine še posebno
dragocena, je nepogrešljiva. Družbe, ki želijo vlagati v srečo prihodnjih rodov, bodo
veliko storile s podaljšanjem porodniškega dopusta. Mati naj bi bila z otrokom vsaj
skozi prvi dve leti.
Druga vrsta sporočil mora doseči otrokove možgane v predšolski
dobi. Tedaj se mora otrok srečati z omejitvami svobode, z oziranjem na soljudi, s
potrebo po sočutju, s prvimi etičnimi nauki, ki jih že tisočletja sporočajo basni
in pravljice. V naslednji, tretji dobi, v času osnovne in nato srednje šole, je treba
otrokom privzgojiti občutljivost za razločevanje med dobrim in zlim in sprejemanje
dobrega. A še tedaj se vzgoja in pouk te vrste ne smeta končati. Študentje na univerzi
se morajo naučiti bistvenih prvin poklicne etike, kandidati za doktorje znanosti pa
morajo spoznati ključne zakonitosti etičnega pridobivanja in uporabe znanstvenih dognanj.
Vsega tega moramo dati otrokom in mladim v prihodnje veliko več, kot so dobivali doslej.
Nalog
torej ne manjka, od dobe dojenčka, prek vrtca, osnovne in srednje šole do univerze
in doktorskega študija. Začeti pa je treba, kot je samo po sebi razumljivo, pri starših
in učiteljih. Staršem je treba dati ne samo dobro orientacijo, ampak tudi dovolj priložnosti,
da izpolnijo svoje starševske dolžnosti. Delodajalci, ki preobremenjujejo svoje zaposlene
s pogosto nepotrebnim nadurnim delom, morajo vedeti, da kradejo njihovim otrokom čas
in priložnosti za vzgojo, nekaj neprimerljivo pomembnejšega, kot so delodajalčevi
delovni načrti, nekaj, česar pozneje ni več mogoče nadomestiti. Učiteljem pa je treba
vrniti ugled. Imamo vsaj eno zamisel, kako se to stori. Povečati je treba njihovo
samostojnost, vrniti jim priložnosti, da uveljavijo svojo ustvarjalnost. Obnoviti
je treba njihovo avtoriteto. Samo tako bo učitelj lahko izpolnjeval svoje drugo pomembno
poslanstvo: biti zgled, ob katerem se oblikujejo osebnosti mladih ljudi.
Kar
sem rekel prej o prikrajševanju dojenčkov in predšolskih otrok pri času, ki ga z njimi
prebijejo starši, velja tudi za čas, ki ga lahko posameznemu otroku v vrtcu namenijo
vzgojiteljice in vzgojitelje in velja v šolski dobi za učitelje. Še več. Ta zakonitost
seže prav do univerze. Pred leti so primerjali mlade zdravnike, ki so pravkar končali
študij na mali, a elitni univerzi Cornell v državi New York z diplomanti večjih medicinskih
šol. Pokazalo se je, da so oboji imeli približno enako temeljito medicinsko znanje.
Velika razlika pa je bila opazna pri odnosu do stroke in do bolnikov. Novi zdravniki
s Cornella so imeli svoj poklic pomembno bolj radi, do bolnikov pa so imeli veliko
boljši odnos kot kolegi z večjih kolidžev. Raziskovalci so razlike pripisali velikosti
letnikov. Na Cornellu so letniki majhni, študentje imajo veliko več učiteljev in tutorjev,
kar 9 na enega študenta. Zanimivo bi bilo raziskati, ali velikost skupin v vrtcih
in velikost razredov v osnovni in srednji šoli kaj vplivata na odnos otrok do osebnega
poštenja in etike, posebej pa na sposobnost empatije, vživljanja v kožo drugega. Da
ne bom napačno razumljen: govorim o razvitem delu sveta nasploh, ne le o položaju
v Sloveniji.
Kako pomembna je že predšolska vzgoja, je prva zares zgovorno
pokazala Perryjeva raziskava na dveh skupinah afroameriških otrok iz 60. let prejšnjega
stoletja, ki so jih potem opazovali skozi več desetletij. Ena je hodila v vrtec, druga
pa ne. Razlike v nadaljnjem razvoju so se pokazale že v otroštvu in adolescenci: šolski
uspeh je bil veliko boljši pri skupini iz vrtcev. Višja je bila tudi raven inteligentnosti!
Razlike so se pokazale tudi v odrasli dobi: Skupina iz vrtcev je imela boljše službe
in večji zaslužek, do 40. leta je doživela bistveno manj aretacij. Dober vrtec je
torej pomembno izboljšal intelekt in življenjsko uspešnost, povečal pa je tudi poštenje
v odrasli dobi.
Moja stroka, nevrofiziologija, je prispevala k spoznanju o
nenadomestljivosti učenja v zgodnjih obdobjih življenja. Za nekatere prvine vzgoje
je človek dojemljiv samo v majhnem časovnem oknu. Okno je lahko res presenetljivo
ozko – od nekaj tednov do nekaj mesecev ali let. To velja za prav raznovrstne stvari:
denimo za razvoj vida. Če novorojenčke pustite prve tedne življenja v temi, bodo vse
življenje slepi. Prikrajšanje za dražljaje iz okolja in učeče izkušnje v kritičnih
obdobjih lahko dramatično okrni temeljne sposobnosti gibanja, jezik in govor, pa tudi
sposobnost empatije, čustveno inteligenco – in še malo pozneje tudi sposobnost za
sprejemanje vrednot. Tu ne moremo računati na poznejše, nadomestno vseživljenjsko
učenje. Pomen tega spoznanja je preprosto neprecenljiv. Od tega, kar bomo storili
za vzgojo otrok od prvih tednov, mesecev in let naprej do odraslosti, bo odvisna ne
samo njihova usoda, ampak tudi usoda naroda, če pogledamo globalno, tudi človeštva.
Dr.
Kristjan Musek Lešnik in Marjan Musek sta pred šestimi leti izdala knjigo z naslovom
Odraslim Slovenije. To je knjiga risb, misli in sporočil, ki so jih otroci
namenili odraslim. Knjigo bi morali vzeti v roke vsi, ki imajo otroke ali so vpleteni
v njihovo vzgojo. Velik del teh spontano nastalih pisemc razkriva otroške želje, da
bi starši z njimi prebili več časa, da bi se z njimi igrali, da bi bili prijazni do
njih in med seboj, da bi bili več doma. Pisemca in risbice nas pretresejo, še bolj,
ker nam nastavljajo zrcalo. V njem smo mnogo manj lepi, kot sami mislimo. V njem uzremo
tudi hrepeneče oči otrok, ki jih prikrajšujemo ravno za tisto, kar najbolj potrebujejo
– za naš čas, za našo čustveno toplino. Kot da ne vemo, da je samo v ljubeči vzgoji
mogoče srečno otroštvo in uspešno odraščanje v zrele ljudi, ki bodo tudi sami znali
dobro vzgajati svoje otroke, ko pride njihov čas. Sedanja slovenska in svetovna ureditev
tega ne podpirata. Kapitala ne skrbi sreča prihodnjih generacij.
Rastočo
vlogo naravoslovnega znanja, umeščenega v sistem humanističnih vrednot in odgovornosti,
ki naj bi jih privzgojili otrokom in mladim ljudem, spoznavajo misleči posamezniki
in znanstveni forumi po vsem svetu. Naj omenim UNESCO, Odbor Sveta Evrope za bioetiko,
EGE-etično svetovalno telo predsedniku Evropske komisije, evropske in svetovne akademije
znanosti. Ponovno je treba dati veljavo znanstveno utemeljenemu pogledu na svet. Gotovo
je treba povečati razumevanje delovanja človeške družbe. A posebne pozornosti mora
biti deležno naravoslovje. Tu je namreč največ ključnih dejstev, ki jih mora človek
upoštevati v novi situaciji globalnih kriz. Pouk o dejstvih pa mora biti pospremljen
z vrednostno oceno, sicer bo učinek boren. Potrebna je torej humanistična orientacija.
Ne enega ne drugega ni mogoče podati drugače kot v obliki neke skupne, kolikor mogoče
zaokrožene in uravnotežene podobe o svetu. To smo nekoč imenovali dobra splošna izobrazba.
Pozneje se je Evropa žal od tega koncepta oddaljila, ko se je odločila, da bo zavrgla
priporočila Unescove komisije pod vodstvom Jacquesa Delorsa. Izbrala je drugo načelo:
izobraževanje podrediti čim zgodnejšemu usposabljanju za delo. Cilj je bil čim večja
konkurenčnost, čim hitrejši gospodarski razvoj. A prav ta cilj vse več mislečih ljudi
spoznava kot bližnjico v gospodarsko in podnebno krizo. Brez pomišljanja lahko dodamo:
tudi v krizo našega dojemanja vrednot.
Kako smo pravzaprav mogli zabresti tako
globoko, se sprašuje marsikdo. A krize niso prišle kot popolno presenečenje. Na področju
podnebnih sprememb so se napovedi kopičile že dolgo prej. Na neizogibnost gospodarske
in vrednotne krize pa so prav tako opozarjali modri ljudje že pred desetletji. Filozof
Erich Fromm je ti dve krizi napovedal že pred tridesetimi leti. Spoštljivo omembo
si zasluži že zato, ker je kot eden redkih podal tudi nasvete, kako spremeniti cilje
človeške družbe. Predvsem v delu Imeti ali biti, pa tudi v drugih, je vrsta
dragocenih navodil, kako vzgojiti novega človeka za novo, srečnejšo družbo, ki bo
znala živeti v ravnovesju sama s seboj in s svetom okrog sebe.
Za tako ravnovesje
je treba razviti drugačne ambicije, drugačne cilje. Odpovedati se bo treba pohlepu,
razsipnosti in dirki za materialno blaginjo, ki presega potrebe. Nekateri ste me že
slišali navajati Aristotela in Kanta: etični cilj človeka naj bi bil dobro življenje
z drugimi in za druge v pravičnem redu. Krščansko resnico pa tudi poznate:
teže bo spraviti bogataša v nebesa kot kamelo skozi šivankino uho. No, pravilnejši
prevod ne govori o kameli, ampak o sidrni vrvi.
Prvo pa je neizkrivljeno razumevanje
sveta, ki ga je treba vsaditi v osebni svetovni nazor. Za to potrebujemo dobro splošno
izobrazbo – dovolj temeljito znanje, a umeščeno v sistem vrednot.
Spoštovani,
o nečem ni treba dvomiti. Več etike med ljudmi pomeni več sreče. Ljudje so spoznali,
in takih je po nedavni oceni že blizu devet desetin, da za srečo niso bistvene materialne
dobrine. Največ srečnih ljudi so nedavno našli v Nigru, revni afriški državi, polni
pomanjkanja, lakote in bolezni. Pojem blaginja mora imeti tam drugačen pomen. Nekateri
so pred dobrim desetletjem predvideli, da se bo beseda etika v novem stoletju slišala
pogosteje kot kdaj prej. Napoved se je uresničila. Pri Slovencih je že več let zaznati
pravo lakoto po etičnih razpravah, in to velja tudi za javnost, tudi za sredstva javnega
obveščanja. Kolegi v Mednarodnem odboru za bioetiko pri Unescu mi povedo, da je za
etiko marsikje po svetu bistveno manj zanimanja. Ni pa dovolj o etiki samo govoriti.
Upamo, želimo in pričakujemo, da bo govorjenju sledilo drugačno razmišljanje. Temu
pa drugačno vedenje. Dejanja, ki bodo pomagala Slovencem sedanjega in prihodnjih rodov
k večji sreči. Dejanja, ki bodo pomagala reševati globalne probleme človeške prihodnosti.
Naj
sklenem z ugotovitvijo, da potrebujemo nov načrt sonaravnega, odgovornega in zdržnega
razvoja Slovenije, ki ne bo več temeljil na spodbujanju gospodarske rasti, niti na
kraji dobrin našim otrokom in vnukom. Prevara, kakršno je uporabil tatič spovednikove
ure, nas ne bo opravičila pred potomci. Govorim o dragoceni naravi, ki smo jo prejeli
zgolj v začasno upravljanje od očetov in dedov, pa smo jo v svoji požrešnosti že hudo
prizadeli in jo bomo razvrednoteno predali naslednjemu rodu. Med prednostnimi cilji
morajo biti trajnostna samozadostnost, na nov način pojmovana blaginja in ustvarjalen
odnos med ljudmi in do sveta.
Ni treba, da bi bili povsem črnogledi. Lahko
se zanesemo na dvoje. Prvič, kljub opozorilom, ki sem jih izrekel v tem nagovoru,
je tudi res, da se je med ljudmi nabralo že kar veliko modrosti. Narašča število takih,
ki se ne pustijo indoktrinirati, manipulirati in zlorabiti. In drugič, lahko računamo
na biološki samoohranitveni nagon, ki bo pogubno vedenje znal ob pravem času ustaviti.
Začeti
pa bo treba z vzgojo k drugačni miselnosti. In s ponovnim negovanjem etičnih vrednot.