Prefekt Kongregacije za nauk vere Müller: Razodetje je odgovor na velika vprašanja
ljudi v vsakem času
VATIKAN (četrtek, 26. julij 2012, RV) – »Vera je zaznamovana z veliko odprtostjo.
Je osebni odnos z Bogom, ki v sebi nosi vse zaklade modrosti. Zato je naš omejeni
razum vedno v gibanju proti neskončnemu Bogu. Vedno se lahko naučimo nekaj novega
in vedno globlje spoznavamo bogastvo razodetja. Nikoli ga ne moremo izčrpati.«
Tako je povedal prefekt Kongregacije za nauk vere Gerhard Ludwig Müller, ki je na
vodstveno mesto tega vatikanskega dikasterija bil imenovan 2. julija letos. V intervjuju
za vatikanski časopis L'Osservatore Romano je spregovoril o svojem prihodu in delu
na kongregaciji, svoji odločitvi za duhovništvo in vplivu Josepha Ratzingerja na njegovo
formacijo.
Nadškof Müller je bil pet let član Kongregacije za nauk vere, zato
mu naloge dikasterija niso neznane. Vrsto let je bil tudi član Mednarodne teološke
komisije in je sodeloval z drugimi vatikanskimi ustanovami. Kljub temu – kot pravi
– je zanj mnogo novega, saj je potreben čas, da se dobro znajdeš v kompleksni strukturi
Rimske kurije. »Hvaležen sem svetemu očetu, da mi je izkazal zaupanje in
mi izročil to nalogo,« pravi nadškof o svojem novem delovnem mestu, kjer mora
sprejemati pravilne odločitve in usmerjati delo kongregacije. Nadaljuje, da so – če
pogledamo vesoljno Cerkev – težave zelo velike, mnogo je izzivov, preseči pa je tudi
treba določeno potrtost, ki se širi v nekaterih okoljih. Po Müllerjevih besedah ob
vseh teh težavah obstaja nevarnost, da se izgubi temeljna naloga kongregacije, in
to je oznanjevanje evangelija in pravilno posredovanje nauka Cerkve. »Prepričani
smo, da ne obstaja alternativa za razodetje Boga po Jezusu Kristusu. Razodetje je
odgovor na velika vprašanja ljudi v vsakem času,« izpostavlja nadškof in našteva
nekatera: Kaj je smisel mojega življenja? Kako se naj soočim s trpljenjem? Ali obstaja
upanje onkraj smrti, glede na to, da je življenje kratko in težko? Sekularni pogled
namreč ne zadostuje. Ne moremo pri nas samih najti zadovoljiv odgovor. Zato razodetje
pomeni olajšanje, kajti ni nam treba za vsako ceno iskati odgovorov. »Po Kristusu
se je neskončni Bog razodel med nami. Kristus je odgovor na naša najgloblja vprašanja.
Zato želimo k prihodnosti pristopiti z veseljem in močjo,« poudarja nadškof Müller.
Gerhard
Ludwig Müller se je sicer rodil v nemškem kraju Mainz preprostemu delavcu v Oplovi
tovarni in materi, ki je bila gospodinja. Pravi, da je svojim staršem hvaležen, da
so ga vzgajali na človeško gledano normalen način, brez pretiravanja v eno ali drugo
skrajnost. »Rasli smo v katoliški veri in njenem prakticiranju v pravem
ravnotežju med svobodo in obveznostmi ter z jasnimi načeli,« se spominja svojega
otroštva nadškof in dodaja, da se tudi danes popolnoma strinja s svojimi starši. Pri
njegovi odločitvi za duhovništvo je bilo pomembno, da je vedno srečeval duhovnike,
ki so živeli zgledno življenje, skupaj z intelektulanim izzivom. Nadškof zato nikoli
ni videl nasprotja med duhovništvom in študijem. »Vedno sem bil prepričan,«
nadaljuje Müller, »da katoliška vera odgovarja najvišjim intelektualnim zahtevam
in se nam torej ni treba skrivati. Cerkev se lahko pohvali z mnogimi pomembnimi osebnostmi
v zgodovini kulture. Zato lahko brez skrbi odgovorimo na velike izzive naravnih znanosti,
zgodovine, sociologije in politike.« Nadškof Müller izpostavlja, da identiteta
poklicanosti v duhovništvo potrebuje srečanje s pristnimi duhovniki. Vera se namreč
začne z osebnimi srečanji, najprej s starši, nato duhovniki in prijatelji. Poudarja,
da se nam ni treba nikoli bati intelektualnih soočenj. Naša vera ni slepa, a prav
tako je ni mogoče zvesti le na racionalnost.
Prefekt Kongregacije za nauk vere
je spregovoril še o svojem poznavanju kardinala Ratzingerja. Pravi, da je nanj kot
mladega študenta pustila velik vtis Ratzingerjeva knjiga Uvod v krščanstvo, izdana
leta 1968. V tistem obdobju je med bogoslovci vladala velika negotovost. V knjigi
pa je bila izpoved vere Cerkve predstavljena na prepričjiv način, analizirana s pomočjo
razuma in mojstrsko pojasnjena. Po Müllerjevih besedah gre za pomembno tematiko, ki
zaznamuje celotno teološko delo Josepha Ratzingerja, namreč vera in razum. Pozneje
je Ratzingerja spoznal tudi osebno in kot pravi, mu je bil vedno jasna oporna točka.
Müller dodaja, da je sedaj njegova naloga to, da se določena vprašanja in težave rešijo
na ravni kongregacije, ne da bi se jih po neporebnem prinašalo papežu. »Sveti oče
ima pomembno nalogo oznanjevanja evangelija in potrjevanja bratov in sester v veri.
Na nas pa je,« trdi prefekt, »da obravnavamo vsa manj prijetna
vprašanja, ne da bi ga obremenjevali s preveč stvarmi, čeprav ga vedno seznanjamo
s pomembnimi zadevami.«