Benedikt XVI.: Jezus je s tem, ko je postal Jagnje, uresničil besede psalma, ob katerem
zadrhti naše srce
CASTEL GANDOLFO (nedelja, 22. julij 2012, RV) – Papež Benedikt XVI. je med
nagovorom pred molitvijo Angelovega češčenja na dvorišču poletne rezidence
v Castel Gandolfu spregovoril o Jezuovi skrbi za 'izgubljene ovce', ter še
posebej o eni izmed njih, Mariji Magdaleni, katere god obhaja Cerkev danes, 22. julija.
Po molitvi in blagoslovu je sveti oče spomnil, da se bodo čez nekaj dni začele v Londonu
olimpijske igre, ki so »največji svetovni športni dogodek, na katerem
sodelujejo športniki iz številnih narodov, ter imajo zato tudi velik simbolni pomen.
Katoliška Cerkev zaradi tega gleda na njih s posebno naklonjenostjo in pozornostjo.
Molimo, da bi po Božji volji bile olimpijske igre v Londonu resnična izkušnja bratsva
ljudstev sveta.«
Sveti oče je v nagovoru na današnjo 16. navadno nedeljo
dejal: »Božja beseda današnje nedelje nam predstavi eno od temeljnih in vedno privlačnih
tem Svetega pisma; spomni nas namreč, da je Bog Pastir človeštva. To pomeni, da želi
Bog za nas življenje, nas želi voditi na dobre pašnike, kjer se lahko nahranimo in
odpočijemo. Ne želi namreč, da se izgubimo in umremo, ampak da na naši poti pridemo
do cilja, ki je polnost življenja. Vsak oče in vsaka mati želita ravno to za svoje
otroke, namreč dôbro, srečo in uresničitev. V današnjem evangeliju se Jezus predstavi
kot Pastir izgubljenih ovc Izraelove hiše. Njegov pogled na ljudi, je 'pastoralni'
pogled. V evangeliju današnje nedelje je naprimer rečeno: 'Ko se je izkrcal, je
zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja,
in jih je začel učiti mnogo stvari' (Mr 6,34). Jezus s svojim načinom pridiganja
ter s svojimi dejanji učlovečuje Boga Pastija. Poskrbi za bolne in grešnike ter tiste,
ki so 'izgubljeni' (prim. Lk 19,10), da jih pripelje na varno, v Očetovo usmiljenje.
Med
'izgubljenimi ovcami', ki jih je Jezus pripeljal na varno, je tudi žena, po
imenu Marija, doma iz vasi Magdala ob Galilejskem jezeru, ki jo zaradi tega imenujemo
Magdalena. Na koledarju Cerkve je namreč danes njen bogoslužni spomin. Evangelist
Luka pravi, da je Jezus iz nje izgnal sedem demonov (prim. Lk 8,2), jo rešil popolnega
zasužnjenja hudega duha. V čem je torej to temeljito ozdravljenje, ki ga je Bog storil
po Jezusu? V resničnem in popolnem miru, ki je sad sprave osebe v sebi in v vseh njenih
odnosih, tako z Bogom, kot z drugimi ter s svetom. Dejansko hudi duh nenehno išče,
da bi uničil Božje delo tako, da seje razkol v človeškem srcu, med telesom in dušo,
med človekom in Bogom, v medsebojnih, družbenih in mednarodnih odnosih, kakor tudi
med človekom in stvarstvom. Hudi duh seje vojno. Bog ustvarja mir. Še več, kakor pravi
apostol Pavel, Kristus je 'naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je
podrl po svojem mesu steno pregrade, to je sovraštvo' (Ef 2,14). Da bi dopolnil
to korenito delo sprave, je moral Jezus, Dobri Pastir, postati Jagnje, 'Jagnje
Božje, ki odjemlje greh sveta' (Jn 1,29). Samo tako je lahko uresničil čudovito
obljubo psalma, ki pravi:
'Le dobrota in milina me bosta spremljali vse
dni mojega življenja; prebival bom v hiši Gospodovi vse dni življenja'
(Ps 23/22, 6).
Dragi prijatelji, ob teh besedah zadrhti naše srce, saj
izražajo našo najglobljo željo, to, za kar smo ustvarjeni: za življenje, za večno
življenje! To so besede tistega, kakor Marija Magdalena, ki je okusil Boga v svojem
življenju ter pozna njegov mir. Te besede so še kako resnične iz ust Device Marije,
ki že za vedno živi na nebeških pašnikih, kamor jo je pripeljalo Jagnje, Pastir. Marija,
Mati Kristusa, ki je naš mir, prosi za nas!«