Brazilija: Krik prvotnih prebivalcev Amazonije

BRAZILIJA (nedelja, 15. julij 2012, RV) – Prebivalci Amazonije še vedno ječijo in vpijejo pod težo razvojnega modela, ki nanje pritiska in jih izključuje iz ''gostije življenja'', na katero je Bog povabil enako vse moške in ženske. Cerkev v Braziliji sliši ta krik, ki je včasih zelo obupan, in se istoveti s trpljenjem ter se sklanja k bolečini. Tako beremo v sklepnem dokumentu z naslovom Pismo Božjemu ljudstvu, ki so ga pripravili škofje s področja brazilske Amazonije ob koncu svojega desetega srečanja. To je v prejšnjih dneh potekalo v mestu Santarem na severu Brazilije. Dokument, ki vsebuje tudi pregled delovanja misijonarjev med staroselci Amazonije, je podpisal kardinal Claudio Hummes, predsednik Komisije za Amazonijo pri Brazilski škofovski konferenci.

»Življenje v Amazoniji še vedno trpi,« izpostavljajo škofje. Kljub temu je zaznati določen družbeni in politični napredek, ki se vidi v večji navzočnosti novih struktur in ustanov, večji možnosti dostopa do določenih območjih za staroselce, večji osveščenost glede ekoloških vprašanj in prizadevanju za zaščito okolja. Škofje opažajo pozitivne spremembe tudi na gospodarskem področju, z ozirom na potrošnjo in porazdeljevanje virov, čeprav to vedno ne pomeni tudi izboljšanje kvalitete življenja. A kljub temu je fizično, kulturno in duhovno življenje prvotnih prebivalcev Amazonije še naprej ogroženo, prav tako njihov način življenja, njihova identiteta in raznolikost, njihova ozemlja in načrti. Brazilski škofje v dokumentu izpostavljajo, da se nekatera staroselska ljudstva nahajajo zunaj svojih prvotnih bivanjskih okolij, kajti bili so obsojeni na propad ali pa nimajo več dovolj ozemlja, da bi lahko izrazili in gojili svojo kulturo. So žrtve velikih napadov na svojo identiteto in preživetje, saj gospodarska in kulturna globalizacija postavlja v nevarnost njihov način življenja kot ljudstva. Naglo spreminjanje njihove kulture prav tako povzroča hitro izginjanje jezikovnih in kulturnih raznolikosti. Preseljevanje, do katerega prihaja zaradi revščine, močno vpliva na spreminjanje običajev, odnosov in tudi samega verovanja. Po prepričanju škofov državne odločitve o razvoju Amazonije vedno prihajajo od zunaj, v prostor se vnašajo brez kakršnega koli posveta z lokalnim prebivalstvom ter so usmerjene izključno v izkoriščanje naravnih virov, ne da bi se pri tem v skladu z resnično in trajno družbeno pravičnostjo upoštevalo legitimne želje prebivalcev tega geografskega območja.

V dokumentu je tudi poudarjeno, da je Amazonija še vedno obravnavana kot kolinija za izkoriščanje, kar kaže na gospodarski model, ki je neusmiljen in neetičen. Katoliška Cerkev pa predlaga drugačen razvojni model, in sicer zaščito človekovih pravic in dostojanstva oseb, ki živijo na območjih Amazonije. Ko je papež Pavel VI. zatrdil, da je razvoj novo ime za mir, s tem ni mislil le na gospodarsko rast, ampak je prav tako želel povabiti vsa ljudstva zemlje, da si prizadevajo za svet pravičnosti, bratstva in solidarnosti, v pričakovanju kraljestva, ki ga Jezus oznanja vsakemu človeku dobre volje.

Audio: