Praznovanje dvajset letne katoliške prisotnosti v Mongoliji - pastoralno pismo apostolskega prefekta

MONGOLIJA (petek, 13. julij 2012, RV) – Mongolski verniki so sklenili dvodnevno praznovanje dvajsete obletnice katoliške Cerkve v Mongoliji. Posebno apostolsko pismo ob tej priložnosti je napisal apostolski prefekt v Ulanu Batorju Wenceslao Padilla, ter v njem spomnil na težke začetke majhne katoliške skupnosti. Trije misijonarji Kongregacije Brezmadežnega srca Marijinega so na ozemlje Mongolije prispeli leta 1992, tudi s pomočjo msgr. Padille, ki je bil takrat apostolski nuncij v Južni Koreji.

»Skupnost na začetku ni imela nobenega vernika, danes pa jo sestavlja 835 bratov in sester v veri, poleg tistih, ki se še pripravljajo na krst,« piše msgr. Padilla v pastoralnem pismu z naslovom Praznovanje dvajset letne katoliške prisotnosti v Mongoliji. Našteva mnoge uspehe v teh dvajsetih letih, kot so na primer številni centri, namenjenim otrokom ulice, mladim, ostarelim in invalidnim osebam; mnoge zdravstvene ustanove za najrevnejše ljudi; prizadevanje misijonarjev na področju vzgoje in izobraževanja, kar je vodilo v odprtje vrtcev, osnovnih šol, knjižnic in socialnih centrov. A med mnogimi svetlimi točkami, ne manjkajo sence, piše apostolski prefekt Na eni strani je tu gospodarska kriza, ki je dosegla tudi mongolsko družbo, na drugi strani pa odkritje novega rudnika v Mongoliji, kar je korenito preoblikovalo življenje prebivalcev in bo imelo velike posledice tudi za Cerkev. Kot trdi msgr. Padilla, navidezni razcvet namreč zakriva naglo inflacijo, medtem ko vlada na napačen način porazdeljuje denar med ljudi in med rudarske dejavnosti. Namesto da bi razvijala gospodarstvo, država dopušča podjetjem, ki se ne ozirajo na ekologijo, da si prisvajajo naravne vire v Mongoliji. Vse to gre tudi na škodo katoliške Cerkve, ki kot ustanova ni usmerjena v dobiček in ne uživa gospodarskih ugodnosti. Njeno preživetje in uresničevanje poslanstva sta odvisna od zunanjih fondov, a gospodarska recesija in vladna propaganda o razcvetu Mongolije sta odvrnila nekatere donatorje. Možno je torej, dodaja msgr. Padilla, da bodo misijonarji morali opustiti velik del svojih dejavnosti.

Težave pa se pri tem ne nehajo. Odnosi med Cerkvijo in državo niso ravno prijateljski. Ponovno širjenje šamanizma in določeno nezaupanje do Zahoda, kateremu se vedno pripisuje krščanstvo, sta spremenila držo vlade in velikega dela prebivalstva. Sedaj ni več dovoljeno evangeliziranje zunaj cerkvenih ustanov, mladoletne osebe do 16. leta morajo imeti pisno dovoljenje staršev, da lahko obiskujejo verouk, duhovniki pa ne morejo več nositi verskih simbolov v javnosti. Katoliška Cerkev je torej v Mongoliji zelo nadzorovana. Prišlo je že tudi do primerov prepovedi darovanja svete maše v nekaterih predelih države. Kljub vsemu pa msgr. Padilla svoje pastoralno pismo zaključuje v duhu, polnem upanja: »Vloga Cerkve ostaja enaka: pričevati za evangelij in njegove vrednote, poučevati ter sprejemati in podpirati najrevnejše.«

Audio: