Benedikt XVI. razložil znani pregovor: »Nemo propheta in patria (Nihče ni prerok v domačem kraju)«

CASTEL GANDOLFO (nedelja, 8. julij 2012, RV) – Papež Benedikt XVI. je v nagovoru pred molitvijo Angelovega češčenja na dvorišču poletne rezidence v Castel Gandolfu razložil znani pregovor »Nemo propheta in patria (Nihče ni prerok v domačem kraju)« iz evangelija današnje 14. navadne nedelje. Sveti oče je po molitvi in blagoslovu dejal: »Dragi bratje in sestre, vesel sem, da vas lahko sprejmem tu v Castel Gandolfu, kamor sem prišel pred nekaj dnevi. Srčno pozdravljam tukajšno skupnost ter vsem družinam želim, da bi lahko imele trenutke počitka za nabiranje novih fizičnih in duhovnih moči.« Papež je še pozdravil sestre sv. Elizabete, ki so se iz vsega sveta zbrale ob 10. obletnici njihovih večnih zaobljub.

Sveti oče je zbrane vernike na dvorišču poletne rezidence ter vse, ki so ga spremljali preko sredstev družbenega obveščanja, nagovoril z besedami: »Na kratko se želim ustaviti ob današnjem nedeljskem odlomku, ob besedilu, iz katerega je vzet znamenit pregovor »Nemo propheta in patria (Nihče ni prerok v domačem kraju)«, kar pomeni, da noben prerok ni dobro sprejet med svojimi, ki so ga videli odraščati (prim. Mr 6,4). V resnici, potem ko je Jezus, okoli trideset let star zapustil Nazaret in že kar nekaj časa drugod pridigal ter ozdravljal s čudeži, se je vrnil v svoj kraj in začel učiti v shodnici. Sokrajani so 'strmeli' zaradi njegove modrosti in ker so ga poznali kot 'Marijinega sina' in 'tesarja', ki je živel med njimi, namesto, da bi ga sprejeli z vero, so se nad njim pohujševali (prim. Mr 6,2-3). To dejstvo je razumljivo, saj domačnost na človeškem nivoju onemogoča iti preko in se odpreti božji razsežnosti. Jezus sam je dal glede tega za zgled izkušnjo prerokov v Izraelu, ki so bili ravno v svoji domovini predmet prezira in se poistovetil z njimi. Jezus zaradi te duhovne zaprtosti v Nazaretu 'ni mogel tam storiti nobenega čudeža, samo na nekaj bolnikov je položil roke in jih odzravil' (Mr 6,5). Kristusovi čudeži namreč niso izkazovanje moči, temveč znamenja Božje ljubezni, ki pa se udejanji tam, kjer se ta sreča s človekovo vero. Origen piše: 'Kakor obstaja naravna telesna privlačnost enih do drugih in magneta privlačnost do železa, tako vera privlači božansko moč' (Razlaga Matejevega evangelija 10,19).

Torej zdi se, da je moral Jezus dati povod, kot pravimo, za negativni sprejem v Nazaretu. Vendar pa na koncu pripovedi najdemo opombo, ki pravi ravno nasprotno. Evangelist namreč piše, da se je Jezus 'čudil njihovi neveri' (Mr 6,6). Strmljenju krajanov, ki so se pohujšali, sledi Jezusovo čudenje. Tudi On se je v nekem smislu pohujšal. Kljub temu, da je vedel, da noben prerok ni dobro sprejet v domačem kraju, je ostala zanj zakrknjenost src domačinov zastrnjena, nedostopna; kako to, da ne prepoznajo luč Resnice? Zakaj se ne odprejo Božji dobroti, ki jo je želel deliti z našo človeškostjo? Dejansko pa je človek Jezus iz Nazareta Božja prosojnost, v Njem Bog v polnosti prebiva. Medtem ko mi vedno iščemo druga znamenja, druge čudeže, ne opazimo, da je resnično Znamenje On, Bog, ki je postal meso in da je On največji čudež vsega vesolja, saj njegovo srce in njegovo obličje vsebuje v sebi vso Božjo ljubezen.

Devica Marija je tista, ki je dejansko razumela to resničnost, zato blagor njej, ki je verovala (prim. Lk 1,45). Marija se ni pohujšala nad svojim Sinom. Njeno občudovanje je bilo polno vere, ljubezni in veselja, ko ga je gledala tako človeškega in hkrati tako božjega. Učimo se od nje, naše Matere v veri, prepoznati v Kristusovi človeškosti popolno razodetje Boga.«

Audio: