Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za 14. navadno nedeljo
Papež Benedikt XVI. je med katehezo o kontemplaciji (zrenju) ter moči molitve, spregovoril
o 12. poglavju drugega pisma apostola Pavla Korinčanom, iz katerega je današnje drugo
berilo.
»Vsakodnevno srečanje z Gospodom ter prijemanje zakramentov nam omogočita,
da se naš razum ter naše srce odpre njegovi navzočnosti, njegovim besedam in njegovemu
delovanju. Molitev ni samo dihanje duše, ampak je tudi, če uporabimo prispodobo, oaza
miru, v kateri lahko zajemamo vodo, ki napaja naše duhovno življenje ter preoblikuje
naše bivanje. Bog nas po tem vabi k sebi in nam omogoča vzpon na goro svetosti, da
smo tako vedno bližje Njemu, ki nam na naši poti ponuja svetlobo in tolažbe. To, kar
je tudi njegova osebna izkušnja, navaja sveti Pavel v 12. poglavju drugega pisma Korinčanom.
Tistim, ki so oporekali legitimnost njegovega apostolata, ni naštel samo skupnosti,
ki jih je ustanovil, kilometre, ki jih je prehodil, ni omenjal samo težav in nasprotovanj,
s katerimi se je srečal med oznanjevanjem evangelija, temveč je predvsem predstavil
svoj odnos z Gospodom. Za ta intenziven odnos so značilni tudi trenutki zamaknjenosti
ter globokega zrenja (kontemplacije) (prim. 2Kor 12,1). Pavel se tako ne hvali s tem,
kar je on storil s svojimi močmi, s svojimi dejavnostmi in uspehi, temveč se hvali
s delovanjem, ki ga je Bog storil v njem in po njem. Zelo obzirno namreč pripoveduje
o trenutku posebne izkušnje, ko je bil vzet v Božje nebo. Spomninja namreč, da je
bil štirinajst let, preden je poslal to pismo 'vzet do tretjega neba' (v. 2).
Z izrazi ter na način tistega, ki pripoveduje nekaj, kar je nemogoče pripovedovati,
sveti Pavel govori o tem dejstvu kar v tretji osebi. Trdi, da je bil neki človek vzet
v Božji 'vrt', v raj.
Sveti Pavel pa nadaljuje, da ravno zato, da se zaradi
vzvišenosti razodetij ne bi prevzel, nosi v sebi 'trn' (2Kor 12,7), torej trpljenje.
Zato je z vso močjo prosil Vstalega, da ga osvobodi Satanovega sla, torej tega bolečega
trna v mesu. Trikrat, pravi, je vztrajno prosil Gospoda, da odvrne od njega to preizkušnjo.
In ravno v takšnem stanju med globokim zrenjem Boga, je 'slišal neizrekljive besede,
ki jih človeku ni dovoljeno spregovoriti' (v. 4), ter prejel odgovor za
svojo prošnjo. Vstali se obrne nanj z jasno in pomirjajočo besedo: 'Dovolj ti je
moja milost, moč se namreč v slabosti izpopolnjuje' (v. 9).
Pavlova razglaga
ter besed nas bo morda presenetila, a razodeva, kako je on razumel, kaj pomeni v resnici
biti apostol evangelija. Tako je namreč vzkliknil: 'Zelo rad se bom torej ponašal
v svojih slabotnostih, da bi se nad menoj naselila Kristusova moč. Zato sem zadovoljen
v slabotnostih, v žalitvah, v potrebah, v preganjanjih in stiskah za Kristusa. Kadar
sem namreč slaboten, takrat sem močan' (vv. 9b-10). Ne hvali se torej s svojimi
podvigi, temveč s Kristusom, ki deluje ravno takrat, ko je on slaboten.«