Besede papeža Benedikta XVI. o apostolu Tomažu: Ne razumem, Gospod, poslušaj me, pomagaj mi razumeti!

VATIKAN (torek, 3. julij 2012, RV) – »Primer apostola Tomaža je za nas pomemben vsaj iz treh razlogov: prvič, ker nas tolaži v naših negotovostih; drugič, ker nam kaže, da more vsak dvom onkraj vseh negotovosti voditi k luči; in končno, ker nam Jezusove besede, izrečene Tomažu, kličejo v spomin pravi smisel zrele vere in nas spodbujajo, da ne glede na težave hodimo naprej po svoji poti zvestobe do Jezusa.« To so besede papeža Benedikta XVI. o apostolu Tomažu, katerega god Cerkev obhaja na današnji dan. Sveti oče mu je pred leti posvetil eno svojih sredinih katehez. Takrat je spomnil na nekatere evangeljske dogodke, v katerih je omenjen ta apostol.

Med drugim je izpostavil trenutek, ko se je Jezus odločil iti v Betanijo, da bi obudil Lazarja. S tem je prišel nevarno blizu Jeruzalema. Tomaž je takrat spodbudil druge apostole in jim rekel: »Pojdimo še mi, da umremo z njim.« (Jn 11,16) »Ta njegova odločenost v hoji za Učiteljem je zares zgledna in nam daje dragocen nauk: razodeva popolno razpoložljivost v zvestobi do Jezusa, vse do istovetenja svoje usode z Jezusovo usodo, vključno z željo, da bi z njim delili najhujšo preizkušnjo smrti. V resnici je najpomembnejše, da se nikoli ne ločimo od Jezusa.« Krščansko življenje, je nadaljeval papež, je opredeljeno kot »življenje z Jezusom Kristusom, življenje, ki ga moramo živeti skupaj z njim«. Kamor gre on, tja mora iti tudi njegov učenec.

Drugi evangeljski dogodek, ki ga je izpostavil sveti oče, je zadnja večerja. Ko je Jezus napovedal svojo bližnjo smrt, je dejal, da odhaja, da bi učencem pripravil prostor. Tomaž se je na to odzval z besedami: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli vedeti za pot?« (Jn 14,5) Dejansko s to svojo pripombo apostol pokaže zelo malo razumevanja, a vprašanje je povod Jezusu, da izgovori znamenite besede: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« (Jn 14,6) »To razodetje je torej prvotno namenjeno Tomažu, velja pa nas vse in za vse čase.« Apostolovo vprašanje tako rekoč tudi nam daje pravico, da Jezusa prosimo za pojasnila. Papež je vse spodbudil k pogumu, da mu rečemo: »Ne razumem, Gospod, poslušaj me, pomagaj mi razumeti!« Ta prostodušnost je prava oblika molitve, ki izraža držo zaupljive naravnanosti.

Zelo znan in skoraj pregovoren pa je evangeljski prizor nejevernega Tomaža, ki se zgodi osem dni po veliki noči. Iz njegovih besed med drugim izhaja prepričanje, da je Jezusa po vstajenju mogoče prepoznati predvsem po njegovih ranah. Po njih se namreč razodeva, kako zelo nas ljubi. Ko se je Tomaž prepričal o Jezusovi istovetnosti, se je odzval s čudovito veroizpovedjo: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28) Sv. Avguštin je na to pripomnil, da je apostol »videl in se dotaknil človeka, izpovedal pa je svojo vero v Boga, ki ga ni niti videl niti se ga ni dotaknil«. A kar je videl in česar se je dotaknil, ga je pripeljalo do tega, da je veroval, v kar je do tedaj dvomil. Jezusov odgovor na Tomaževo veroizpoved pa moremo po papeževih besedah postaviti tudi v sedanjik: »Blagor tistim, ki ne vidijo in vendar verujejo.«

Zadnja evangeljska omemba Tomaža, o kateri je spregovoril sveti oče, ga navaja kot pričo vstajenja neposredno po čudežnem ribolovu na Tiberijskem morju. Ob tej priložnosti je omenjen takoj za Simonom Petrom, kar je »očitno znamenje pomembnosti, ki jo je užival znotraj prvih krščanskih občin«. V skladu z izročilom je evangeliziral najprej v Siriji in Perziji, nato pa je odšel v zahodno Indijo, od koder je krščanstvo pozneje doseglo tudi južno Indijo. S tem pa nam apostol Tomaž predstavlja tudi mogočen zgled misijonarja.

Audio: