VATIKAN (nedelja, 1. julij 2012, RV) – »Krščansko izročilo je vedno smatralo
sv. Petra in sv. Pavla kot neločljivo povezana,« je dejal papež na praznik svetih
apostolov, sicer tudi zavetnikov mesta Rim.
Peter in Pavel – novo bratstvo
v Kristusu »V Rimu ima njuna bratska povezanost v veri še poseben pomen.
Krščanska skupnost v tem mestu ju namreč smatra za neke vrste protiutež mitičnima
bratoma Romulu in Remu, katerima se pripisuje ustanovitev Rima.« Spomnil
je na še en svetopisemski primer bratstva, in sicer Abela in Kajna, ki ga je uničil
greh, ter pokazal na moč in trajnost bratstva, ki izhaja iz hoje za Kristusom: »Peter
in Pavel, čeprav človeško med sabo zelo različna in navkljub njunemu odnosu, večkrat
zaznamovanem s spori, sta na nov način uresničila bratstvo, ki je živeto
po evangliju in na pristen način, mogoč ravno zaradi milosti Kristusovega evangelija,
ki je delovala v njima. Samo hoja za Kristusom vodi v novo bratstvo.«
Papež
novim metropolitom: Edinost teh dni ponesite v svoje skupnosti »Dragi bratje
in sestre, ponesite v svoje skupnosti izkušnjo intenzivne duhovnosti in pristne evangeljske
edinosti teh dni, da bi se le-ta dotaknila src vernikov in bi se pokazala tudi v celotni
družbi, za seboj pa bi puščala sledove dobrega,« je dejal papež na srečanju
z nadškofi metropoliti, ki jim je med slovesno sveto mašo na praznik svetih Petra
in Pavla izročil palij, v znamenje edinosti s Petrovim naslednikom. »Priprošnja
nebeške Božje Matere ter apostolov Petra in Pavla naj vsemu krščanskemu ljudstvu izprosi
sposobnost, da bi preko vztrajnega in pristnega pričevanja posameznikov v svetu odsevalo
besedo resnice, ki nam jo je v dar zapustil Gospod Jezus.«
Papež sprejel
delegacijo iz Carigrada »Praznik svetih Petra in Pavla nam daje priložnost,
da se skupaj zahvalimo Gospodu za izjemnja dela, ki jih je preko apostolov opravil
in jih še naprej opravlja v življenju Cerkve.« Tako je dejal Benedikt XVI. na
srečanju z delegacijo Carigrajskega ekumenskega patriarhata, ki je prišla v Rim za
praznik sv. Petra in Pavla. »Njuno pridiganje, potrjeno s pričevanjem mučeništva,
je trden in trajen temelj, na katerem stoji Cerkev; v zvestobi veri,
ki sta jo posredovala, najdemo korenine občestva, ki ga med seboj že doživljamo,«
je zatrdil papež.
Benedikt XVI. obiskal žrtve potresa: Čutil sem,
da moram priti k vam »Vse od prvih dni po potresu, ki vas je prizadel,
sem vam bil vedno blizu z molitvijo in pozornostjo. Toda ko sem videl, da je preizkušnja
postala težja, sem vse močneje čutil, da moram osebno priti k vam. Zahvaljujem se
Gospodu, da mi je to dopustil,« je papež pozdravil prebivalce Rovereta di Nove.
Sveti oče je namreč prejšnji teden obiskal nekatere kraje, ki jih je pred enim mesecem
prizadel potres na severu Italije. Spomnil je na psalmistove besede: »Bog nam je
zatočišče in moč, pomoč v stiskah, vedno navzoča. Zato se ne bojimo, ko se zemlja
spreminja in se gore majejo v osrčju morja.« (Ps 46,2-3) Te besede v sedanjem
trenutku tako živo izražajo izkušnje, ki jih živi v potresu prizadeto prebivalstvo.
Ne pretrese le sama podoba potresa, temveč predvsem notranja drža v soočanju z njim.
»To je drža velike gotovosti, utemeljene na obstojni in trdni skali, ki je Bog.« Gotovost,
o kateri govori psalm, »je vera, zaradi katere lahko obstajata tudi strah in tesnoba,
ki ju je izkusil sam Jezus, a vseeno je predvsem gotovost, da je Bog z nami.
Kot otrok, ki ve, da karkoli se zgodi lahko vedno računa na mamo in očka, saj se čuti
ljubljenega in zaželjenega. Taki smo tudi mi pred Bogom: majhni in ranljivi, toda
varni v njegovih rokah, izročeni njegovi Ljubezni, ki je trdna kot skala. To Ljubezen
vidimo v križanem Kristusu, ki je istočasno znamenje bolečine, trpljenja in ljubezni.«
Molitev
mora voditi v večje spoznanje in združitev ljubezni z Gospodom »V molitvi,
v odnosu z Bogom, odpremo svoje misli, srce in voljo za delovanje Svetega Duha, da
bi tako vstopili v dinamiko življenja,« je dejal Benedikt XVI. med sredino splošno
avdienco. Človeška logika pogosto išče uresničitev same sebe v moči in oblasti. Človek
še naprej hoče z lastnimi močmi zgraditi Babilonski stolp, da bi sam dosegel Božjo
višino, da bi bil kot Bog. Učlovečenje in križ nas spominjata, da je polna uresničitev
v tem, da svojo voljo uskladimo z Božjo, da se izpraznimo lastnega egoizma in se napolnimo
z ljubeznijo Boga in tako postanemo zares sposobni ljubiti druge. »Človek ne bo
našel samega sebe tako, da bo ostal v sebi, potrjeval sebe; človek se najde samo takrat,
ko izstopi iz sebe […] Posnemati Boga pomeni izstopiti iz sebe in se dati v
ljubezni,« so bile papeževe besede. »Molitev mora voditi v vedno večje spoznanje
in združitev ljubezni z Gospodom, da bi lahko mislili, delovali in ljubili
kot on, v njem in zanj.«