Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za 13. navadno nedeljo

Benedikt XVI. v drugem delu knjige Jezus iz Nazareta v poglavlju o Jezusovem vstajenju iz smrti torej o osrednji vsebini naše vere, piše: »V resnici, če bi šlo pri Jezusovem vstajenju samo za čudež oživljenega trupla, se nas to navsezadnje ne bi tikalo. Jezusovo vstajenje tedaj ne bi bilo pomembnejše, kakor je ponovna oživitev klinično mrtvih z umetnostjo zdravnikov. Na svetu kot takšnem in na našem bivanju se ne bi nič spremenilo. Čudež ponovno oživljenega trupla bi pomenil,da je bilo Jezusovo vstajenje isto kakor obuditev mladeniča iz Naima, Jairove hčere ali Lazarja. Po bolj ali manj kratkem dobdobju so se ti vrnili v svoje dotedanje življenje, da bi nato nekoč pozneje dokončno umrli.«

Sveti oče je v okrožnici Rešeni v upanju na podlagi definicije vere, ki je podana v pismu Hebrejcem pojasnil pravi pomen pojma vere, kot je v Novi zavezi, v nasprotju z danes splošno razširjenim pojmovanjem. Tako bomo bolje razumeli vero žene, ki je krvavela, se hotela dotakniti roba Jezusovega plašča ter bila ozdravljena. Jezus ji je namreč rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge.« (Mr 5,34), ter Jezusovo spodbudo predstojniku shodnice: »Ne boj se, samo veruj!« (Mr 5,36).

»V 11. poglavju Pisma Hebrejcem (v. 1) je nekakšna opredelitev vere, ki vero tesno prepleta z upanjem. Stavek se glasi: »Vera je hipostaza tistega, kar upamo; dokaz o stvareh, ki jih ne vidimo.« Za cerkvene očete in teologe srednjega veka je bilo jasno, da je bilo grško besedo hypostasis treba v latinščini prevesti s substantia. Vera je 'substanca' stvari, ki jih pričakujemo; dokaz za nevidne reči. Tomaž Akvinski razlaga to, ko uporablja izrazoslovje filozofskega izročila, v katerem je, takole: vera je 'habitus', to se pravi trajna naravnanost duha, po kateri se v nas začenja večno življenje in privede razum do tega, da pritrdi tistemu, česar ne vidi. Pojem 'substance' je torej prilagojen tako, da je v nas po veri začetno, mogli bi reči, v jedru – torej po 'substanci' –, navzoče že tisto, kar upamo: celotno resnično življenje.

In prav zato, ker je stvar sama že tu, ustvarja ta navzočnost prihodnjega tudi gotovost: to prihajajoče še ni vidno v zunanjem svetu (se ne »prikaže«), toda s tem, da prihajajoče nosimo v sebi kot začenjajočo se in dinamično resničnost, nastane že sedaj uvid... Vera ni samo osebno stegovanje po prihajajočem, ki je še docela nenavzoče. Vera nam nekaj daje. Vera nam že zdaj daje nekaj od pričakovane resničnosti, in ta pričakovana resničnost je tista, ki nam postane 'dokaz' za tisto, česar še ne vidimo. Vera priteguje prihodnost v sedanjost, tako da ni več čisti 'še ne'. To, da obstaja prihodnost, spreminja sedanjost. Prihodnje se dotika sedanjosti in tako se prihodnje preliva v zdajšnje in prihodnje.«

Audio: