Papež o sv. Ireneju: Prvi veliki teolog Cerkve

VATIKAN (četrtek, 28. junij 2012, RV) – Cerkev danes obhaja god svetega Ireneja, škofa v francoskem mestu Lyon. Irenej je bil rojen ok. leta 137 v Smirni v današnji Turčiji. Iz Male Azije se je nato preselil v Galijo. Njegov prihod v Lyon sovpada s prvimi koraki tamkajšnje krščanske skupnosti. Kasneje je bil izvoljen za škofa tega mesta. Umrl je okoli leta 202 ali 203, najverjetneje kot mučenec.

»Irenej je predvsem človek vere in pastir,« tako je zatrdil papež Benedikt XVI., ko je marca leta 2007 temu svetniku posvetil eno svojih sredinih katehez. Zaznamovali so ga »čut za pravo mero, bogastvo nauka in misijonarska gorečnost«. Kot pisatelj je sledil dvema ciljema: »Braniti pravi nauk pred napadi krivovercev in jasno razložiti verske resnice.« Bil je »trdno ukoreninjen v svetopisemskem nauku o stvarjenju«. Zavračal je »dualizem in gnostični pesimizem, ki je razvrednotil telesne resničnosti. Odločno je zagovarjal, da snov, telo, meso niso izvirno nič manj sveti kot duh.« Irenejevo delo presega zgolj zavračanje krivoverstva. Po besedah svetega očeta se je izkazal »kot prvi veliki teolog Cerkve, ki je ustvaril sistematično teologijo«. Sam je govoril »o teološkem sistemu, to je o notranji skladnosti vse vere. V središču njegovega nauka je vprašanje 'pravila vere' (regula fidei) in njenega predajanja. Za Ireneja 'pravilo vere' praktično sovpada z apostolsko veroizpovedjo in nam daje ključ za razlaganje evangelija. Apostolska veroizpoved (símbol), ki je nekakšen povzetek evangelija, nam pomaga razumeti, kaj pomeni evangelij in kako ga moramo brati.«

»Pravi evangelij je tisti, ki ga podajajo škofje, ki so ga prejeli v nepretrgani verigi od apostolov.« Sveti Irenej je oznanjal evangelij, ki ga je prejel od Polikarpa, smirnskega škofa. Polikarpov evangelij pa sega do apostola Janeza, saj je bil Polikarp apostolov učenec. »Vera, ki jo Cerkev javno izpoveduje, je skupna vera za vse. Samo ta vera je apostolska, prihaja od apostolov, to je od Jezusa in od Boga. Ko se kristjani oklenejo te vere, ki jo javno predajajo apostoli svojim naslednikom, morajo spoštovati, kar rečejo škofje, še posebej morajo upoštevati nauk rimske Cerkve, ki izvira od stebrov apostolskega zbora, Petra in Pavla.«

V boju proti gnostikom je Irenej prikazal pristnost apostolskega izročila. Sveti oče je njegove poudarke povzel v treh točkah: »Apostolsko izročilo je 'javno', ne pa zasebno ali tajno. Apostolsko izročilo je 'eno samo'. In ker je eno samo, ustvarja tudi edinost med ljudstvi in med raznimi kulturami.« Benedikt XVI. je pri tem spomnil na dragocene Irenejeve besede: »Čeprav je Cerkev razsejana po vsem svetu, skrbno hrani vero apostolov, kot bi bivala v eni sami hiši; enako veruje v te resnice, kot bi imela eno samo dušo in isto srce; v popolnem soglasju oznanja te resnice, jih uči in predaja, kot bi imela ena sama usta. Jeziki sveta so različni, moč izročila pa je ena sama in povsod ista.«

Zadnja točka, ki jo je sveti oče izpostavil iz Irenejevega nauka, pa je prepričanje, da je apostolsko izročilo »vodeno od Svetega Duha«. Ne gre torej za »predajanje, ki bi bilo izročeno iznajdljivosti bolj ali manj veščih ljudi, ampak božjemu Duhu, ki zagotavlja zvestobo«. Zato se življenje Cerkve lahko vedno znova osvežuje in pomlaja ter je rodovitno v mnogoterih karizmah. »Za Ireneja sta Cerkev in Duh neločljiva.« V eni svojih knjig je zapisal besede: »Kjer je Cerkev, tam je božji Duh; in kjer je božji Duh, tam je Cerkev in vsaka milost.«

Audio: