Papež med splošno avdienco: Molitev kot slavljenje in zahvaljevanje

VATIKAN (sreda, 20. junij 2012, RV) – Današnja kateheza papeža Benedikta XVI. med splošno avdienco je bila namenjena prvemu poglavju Pisma Efežanom. Sveti oče je tako ponovno spregovoril o molitvi pri sv. Pavlu ter izpostavil, da je naša molitev celostna takrat, ko jo poleg prošnje sestavljata tudi slavljenje in zahvaljevanje. »Dragi prijatelji,« je papež nagovoril vernike, zbrane v vatikanski Avli Pavla VI., »kadar molitev napaja naše duhovno življenje, postanemo zmožni v čisti vesti ohranjati tisto, kar sv. Pavel imenuje ''skrivnost vere''. Molitev kot način privajanja na biti skupaj z Bogom ustvarja moške in ženske, ki jih ne ženejo egoizem, želja po posedovanju, žeja po moči, ampak zastonjskost, želja po ljubezni, žeja po služenju, torej Bog. Samo tako se lahko prinese luč v temo sveta.«

Začetek Pisma Efežanom je po papeževih besedah molitev kot hvalnica, je izraz zahvale in veselja. Pavel slavi Boga, Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nam je razodel skrivnost svoje volje (Ef 1,9). Ta skrivnost za vernika ni neznano, ampak je usmiljena Božja volja, njegov načrt ljubezni, ki se je v Kristusu v polnosti razodel in nam daje možnost, da spoznamo njegovo ljubezen. »Neznana skrivnost Boga je razodeta in to je Bog, ki nas ljubi in ljubi nas od začetka, od večnosti,« je dejal papež. Pavel začne pismo z zahvaljevanjem in slavljenjem, a prav tako pokaže na razloge te hvalnice ter tako predstavi temeljne dele božjega načrta. Boga Očeta moramo predvsem slaviti zato, ker nas je pred stvarjenjem sveta izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni v ljubezni (Ef 1,4). Bog nas je poklical v življenje, v svetost in ta izbira je pred samim stvarjenjem sveta. Od vedno smo v Božjem načrtu in v njegovih mislih. »Poklicanost k svetosti, torej v občestvo z Bogom, pripada večnemu načrtu Boga, načrtu, ki se razprostira skozi zgodovino in zaobjema vse moške in ženske sveta, kajti gre za univerzalni klic. Bog nikogar ne izključuje, njegov načrt je načrt ljubezni,« je dejal sveti oče. Pavel nadaljuje, da nas je Bog vnaprej določil, da »bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci« (Ef 1,5). Apostol poudarja zastonjskost tega čudovitega Božjega načrta za človeštvo. Bog nas ni izbral zato, ker smo mi dobri, ampak ker je on dober.

V središču molitve nam Pavel pokaže, kako se uresničuje Očetovo odrešenje v Kristusu: »po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti« (Ef 1,7). Kristusovo darovanje na križu je neponovljiv dogodek, s katerim je Oče na svetel način pokazal svojo ljubezen do nas, ne le z besedami, ampak na konkreten način. »Bog je tako konkreten, da vstopi v zgodovino, sam postane človek, da bi čutil, kaj in kako je živeti v tem ustvarjenem svetu, sprejme pot trpljenja in gre tudi skozi smrt. Božja ljubezen je tako konkretna, da postane del našega bitja, in ne le to: postane del našega trpljenja in smrti,« je poudaril Benedikt XVI.

Pavlova molitev se sklene s poudarkom na Svetem Duhu: »Ta je poroštvo naše dediščine, v odkupitev ljudstva, ki si ga je Bog pridobil, v hvalo njegovega veličastva« (Ef 1,14). Papež je nadaljeval, da odrešenje še ni zaključeno, bo pa v polnosti zaključeno, ko bodo tisti, ki si jih je Bog pridobil, popolnoma zveličani. Sveti Duh pa je gotovost, da bo Bog izpolnil svoj načrt zveličanja, ko bo privedel h »Kristusu kot glavi vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji« (Ef 1,10). Po papeževih besedah moramo sprejeti, da je pot odrešenja tudi naša pot, kajti Bog želi svobodnega človeka, ki bo svobodno rekel 'da', a najprej je to bila njegova pot.

Sv. Pavel nas z molitvijo na začetku svojega pisma Efežanom vodi skozi premišljevanje o delovanju treh oseb Svete Trojice: Očeta, ki nas je izbral pred stvarjenjem sveta; Sina, ki nas je odrešil s svojo krvjo; in Svetega Duha, ki jamči za naše odrešenje in prihodnjo slavo. »V redni molitvi, v vsakodnevnem odnosu z Bogom, se tako kot sv. Pavel tudi mi naučimo prepoznavati na vedno jasnejši način znamenja tega načrta in tega delovanja: v lepoti Stvarnika, ki se kaže v njegovih stvaritvah. V molitvi se naučimo videti znamenja tega načrta usmiljenja na poti Cerkve. Tako rastemo v ljubezni do Boga ter odpiramo vrata, da bo Sveta Trojica prebivala v nas, nas razsvetlila, ogrela in vodila naše življenje,« je še dejal Benedikt XVI.

Audio: