VATIKAN (nedelja, 17. junij 2012, RV) – »Molitev ni samo dihanje duše, ampak
je tudi oaza miru, iz katere lahko črpamo vodo, ki hrani naše duhovno življenje in
spreminja naše bivanje.« Tako je papež Benedikt XVI. nagovoril vernike, zbrane
v sredo pri splošni avdienci.
Okrepiti molitev, da bo Bog deloval v našem
življenju »V kakšni meri raste naša povezanost z Gospodom in se povečuje
naša molitev, v takšni meri se približujemo bistvenemu in razumemo, da ni moč naših
kreposti in sposobnosti tista, ki uresničuje Božje kraljestvo, ampak je Bog tisti,
ki dela čudovite stvari ravno preko naše slabotnosti. Biti moramo torej ponižni, da
se ne bomo le zanašali nase, ampak bomo z Gospodovo pomočjo delali v Gospodovem vinogradu
in se mu izročili kot krhke lončene posode,« so bile papeževe besede. Le
vera in zaupanje v Božje delovanje, v Božjo dobroto, ki nas nikoli ne zapusti, sta
zagotovilo, da ne delamo zaman. Več prostora bomo namenili molitvi, bolj bomo videli,
kako se naše življenje spreminja in se poživlja s konkretno močjo Božje ljubezni.
Motrenje Kristusa v našem življenju nas ne odtujuje od resničnosti, ampak smo še bolj
del v človeških dogodkov, kajti Gospod, s tem, da nas v molitvi priteguje k sebi,
nam omogoča, da postajamo blizu vsakemu bratu in sestri v njegovi ljubezni, je še
dejal papež.
Krst – na nov način pripadati Bogu »Krst pomeni
biti povezani z Bogom; pomeni na edinstven in nov način pripadati Bogu, biti potopljen
v samega Boga,« je dejal papež ob začetku pastoralnega simpozija rimske škofije,
ki se je v ponedeljek začel v baziliki sv. Janeza v Lateranu na temo krsta. Benedikt
XVI. je dejal, da postati kristjan ni nekaj, kar sledi moji odločitvi. Nisem jaz tisti,
ki se naredim za kristjana. Zagotovo je pomembna tudi moja odločitev, vendar pa je
predvsem Bog je tisti, ki deluje. »Jaz sem vzet v Božje roke in s tem, ko rečem
'da' na to Božje delovanje, postanem kristjan. Postati kristjan je v določenem spislu
pasivnost: ne naredim se jaz za kristjana, ampak Bog iz mene naredi svojega človeka,
prime me za roko in uresniči moje življenje v novi razsežnosti.« Ta pasivnost
kaže na skrivnost križa, da sem namreč lahko kristjan samo tako, da umiram svojemu
egoizmu in stopim iz sebe. S krstom postanem tudi umeščen v skupnost. Biti krščen
ni nikoli samotno dejanje, ki se nanaša samo na mene, ampak vedno pomeni povezanost
krščenega z vsemi drugimi krščenimi, pomeni povezanost in solidarnost s celotnim Kristusovim
telesom, celotno skupnostjo bratov in sester.
Božja zvestoba je izvir človeške
zvestobe »Božja zvestoba je ključ in izvir naše zvestobe.« Tako je
Benedikt XVI. nagovoril člane Papeške cerkvene akademije, na kateri se duhovniki pripravljajo
na diplomatsko službo pri Svetem sedežu. Spregovoril jim je o zvestobi, rekoč da je
ta v svetopisemskem okviru predvsem božja značilnost. Bog se namreč dá prepoznati
kot tisti, ki je zvest zavezi s svojim ljudstvom, kljub njegovi nezvestobi. Bog zagotavlja,
da bo svoj načrt ljubezni izpolnil v celoti in zato je vreden zaupanja in vere. »Ta
božja drža v človeku ustvarja možnost, da je tudi sam zvest,« je zatrdil
papež in nadaljeval, da je zvestoba kot vrlina tesno povezana z nadnaravnim darom
vere, ki postane izraz trdnosti tistega, ki je vse svoje življenje postavil na Boga.
»V veri namreč najdemo edino zagotovilo naše trdnosti in samo začenši z njo smo
lahko zares zvesti: predvsem Bogu, torej njegovi družini, Cerkvi, ki je mati in učiteljica,
in v njej našemu poklicu, zgodovini, v katero nas je postavil Gospod.« Osebna
vez s Kristusovim namestnikom je za tiste, ki delajo pri Svetem sedežu, pomembna od
trenutka, ko dajo na razpolago Petrovemu nasledniku velik del lastnih moči, časa in
vsakdanjega poslanstva. »Gre za veliko odgovornost, a tudi za poseben dar, ki se
skozi čas razvije kot prijateljska vez s papežem, kot notranje zaupanje, kar
dobro izraža ravno beseda 'zvestoba',« je dejal Benedikt XVI.
Tudi
na letališčih pričevati o živel Bogu, ki je blizu človeku »V tem družbenem
in duhovnem okviru ste poklicani oznanjati veselo novico s prenovljeno močjo, z besedo,
s svojo navzočnostjo, z zgledom in pričevanjem, zavedajoč se, da kljub slučajnim srečanjem
ljudje znajo prepoznati Božjega človeka in da pogosto tudi drobno seme lahko v dobri
zemlji vzklije in obrodi obilo sadov.« Tako je povedal sveti oče na srečanju s
katoliškimi kaplani in drugimi pastoralnimi delavci v civilnem letalstvu. Neprenehna
mobilnost in tehnologija, ki se stalno razvija, iz letaliških poslopij delata okolje,
v katerih zaposleni tvegajo, da izpred oči izgubijo bistveno. Središčni položaj mora
imeti človeško bitje in ne učinkovitost ali storilnost. Vsak človeški odnos naj bi
bil zaznamovan z ljubeznijo do bližnjega in solidarnostjo. »Tudi v tem je vaša
navzočnost pomembna in dragocena: je živo pričevanje Boga, ki je blizu človeku; je
opozorilo, da ne smemo biti nikoli brezbrižni do tistih, ki jih srečujemo. Spodbujam
vas, da bodite svetlo znamenje te Kristusove dejavne ljubezni, ki prinaša vedrino
in mir,« je dejal papež.