Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za 11. navadno nedeljo

Sveti oče je o rasti Božjega kraljestva spregovoril med odgovori na vprašanja duhovnikom škofij Belluno-Feltre in Treviso julija 2007. »Zelo spodbudno je videti cerkev polno duhovnikov, saj to potrjuje, da so kljub vsemu še duhovniki. Cerkev je živa, kljub problemom, ki jih je dandanes vedno več in to predvsem na Zahodu. Cerkev je vedno živa in z duhovniki, ki resnično želijo oznanjati Božje kraljestvo, raste in kljubuje v tej današnji kulturni zapletenosti.

Potrebno je oznanjevati. Kaj mi oznanjamo? Oznanjamo Božje kraljestvo. Toda Božje kraljestvo ni odaljena utopija o nekem boljšem svetu, ki se bo morda uresničila čez 50 let ali bogvekdaj. Božje kraljestvo je Bog sam, ki se nam je približal in postal naš bližnji v Kristusu. To je namreč Božje kraljestvo: Bog sam je blizu in mi se moramo približati temu Bogu, ki je blizu, saj je postal človek in ostane človek ter je vedno z nami po svoji Besedi, po sveti evharistiji in po vseh verujočih. Torej danes oznanjati Božje kraljestvo pomeni, govoriti o Bogu, usedanjiti Božjo besedo, evangelij, ki je Božja navzočnost in seveda usedanjiti Boga, ki je postal navzoč v sveti evharistiji. V prepletanju teh prioritet ter seveda računajoč na vse človeške vidike, naše omejenosti, ki jih moramo priznati, lahko dobro uresničujemo naše duhovništvo. Zelo pomembno je, da ponižno priznamo meje naših moči. Kolikor ne moremo mi storiti, pustimo storiti Gospodu. Pri tem pa sta pomembni tudi sposobnosti zaupati delo drugemu in znati sodelovati. Vse to pa vedno ob tem, kar ne sme manjkati, torej molitev, skrb za druge in oznanjevanje.«

Podobno je sveti oče spodbudil duhovnike škofije Aosta julija 2005, ki jim je upadal pastoralni zagon ob soočanju z razsveteljensko miselnostjo, ki ni več občutljiva za moralne vrednote: »Mislim na Gospodovo priliko o gorčičnem zrnu, ki kljub temu, da je zelo majhno postane tako veliko drevo, da tudi ptice neba najdejo na njem svoje mesto. In rekel bi, da bi lahko bile te ptice, osebe, ki se še niso spreobrnile, ki so pristale na drevesu Cerkve, saj četudi se niso takoj spreobrnile, so se pa približale skupini vernikov, ki so notranje močni in resnično uspejo prenašati svojo vero nanje, ki so se jih, če tako rečemo, oprijeli.«

Udeležecem srečanja, ki ga je lani organiziral papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije, je sveti oče dejal: »Novi evangelizatorji so del njive, ki omogoči evangeliju, da obilno raste in preoblikuje njihovo življenje ter življenje drugih. Tako v svetu, četudi zlo povzroča več hrupa, ostajajo dober teren. Oznanilo evangelija je sedaj že ressnično prišlo do skrajnih meja sveta in številni, kljub ravnodušnosti, nerazumevanju in preganjanju, pogumno nadaljujejo tudi danes odpirati srca in razum za sprejem Kristusovega povabila, da bi ga srečali in postali njegovi učenci. Ne zganjajo hrupa, temveč so kot gorčično zrno, ki postaja drevo, kot kvas, ki prekvasi testo, pšenično zrno, ki se odpre, da obrodi klas. Vse to, čeprav po eni strani prinaša tolažbo in upanje, saj kaže na stalno misijonsko rast, ki poživlja Cerkev, pa mora vse nas napolniti z obnovljeno občutljivostjo do Božje Besede in širjenja evangelija.«

Audio: