Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za praznik Srca Jezusovega
V antifoni k Marijini hvalnici (Magnificat) na praznik Srca Jezusovega molimo: 'Gospod
nas je sprejel v svoje naročje in v svoje srce – Suscepit nos Dominus in sinum
et cor suum'. V Stari zavezi se 26-krat omenja Božje srce, ki je središče njegove
volje; človeka sodi Božje srce. Zaradi žalosti, ki jo je njegovo srce doživelo ob
grehih človeka, je Bog sklenil poslati vesoljni potop, nato pa ga je ganila človekova
slabost in mu je odpustil. Pozneje je v nekem starozaveznem besedilu podoba Božjega
srca prikazana zelo jasno. Gre za 11. poglavje preroka Ozeja, v katerem prve vrstice
opisujejo razsežnosti ljubezni, s katerimi se Gospod obrača k Izraelu v začetku njegove
zgodovine. 'Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil in iz Egipta sem poklical svojega
sina' (Oz 11,1). Toda na neutrudno Božjo naklonjenost Izrael odgovarja z neprizadetostjo
in celo z nehvaležnostjo. 'Toda bolj ko sem jih klical', mora ugotoviti Gospod,
'bolj so se oddaljevali od mene' (Oz 11,2). Vendar jih Gospod ni prepustil
rokam njihovih sovražnikov. Kajti 'moje srce se v meni obrača, moja notranjost
v usmiljenju gori' (Oz 11,8), ugotavlja Stvarnik vesoljstva.
Božje
srce gori v ljubezni! Na današnji praznik presvetega Jezusovega Srca nam Cerkev daje
v premislek to skrivnost, ki je skrivnost Božjega srca, ki sočustvuje in izlije vso
svojo ljubezen na človeštvo. To je skrivnostna ljubezen, ki se v novozaveznih besedilih
pokaže kot nedoumljiva Božja ljubezen do človeka. Bog ne odneha spričo človekove nehvaležnosti
niti spričo zavrnitve izvoljenega ljudstva. Nasprotno, iz neskončnega usmiljenja pošlje
svojega edinorojenega Sina, da prevzame nase usodo zavržene ljubezni, da bi v izničenju
moči zla in smrti vrnil dostojanstvo sinovstva človeškim otrokom, ki so zaradi greha
postali sužnji. Vse to se je zgodilo za visoko ceno; edinorojeni Božji Sin se je daroval
na križu: 'Ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, jim je izkazal ljubezen
do konca' (Jn 13,1). Simbol te ljubezni, ki gre preko smrti, je njegova s sulico
prebodena stran. V tej zvezi apostol Janez kot očividec pravi: 'Eden izmed vojakov
mu je sulico prebodel stran in takoj je pritekla kri in voda' (prim. Jn 19,34).
Dragi
bratje in sestre, skupaj premišljujmo prebodeno srce Križanega! Apostol v pismu Efežanom
pravi, da nas je 'Bog, ki je bogat v usmiljenju,zaradi svoje velike ljubezni, s
katero nas je vzljubil, čeprav smo bili mrtvi zaradi prestopkov, oživil s Kristusom
… Z njim vred nas je obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu' (Ef 2,4-6).
Biti v Jezusu Kristusu pomeni biti že v nebesih. V izrazu 'biti v Jezusovem srcu'
je zajeta osrednja resnica krščanstva. V Kristusu nam je razodeta in dana vsa revolucionarna
novost evangelija, to je ljubezen, ki odrešuje in nam že daje življenje v Božji večnosti.
Evangelist Janez piše: 'Bog je namreč svet tako ljubil, da je poslal svojega edinorojenega
Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje' (Jn
3,16). Božje srce kliče naše srce; kliče nas, naj zapustimo sami sebe, naj zapustimo
človeške gotovosti in zaupamo njemu ter po njegovem zgledu postajamo dar ljubezni
brez pridržkov.