Papeževe besede o sv. Antonu Padovanskem: Le duša, ki moli, napreduje v duhovnem življenju

VATIKAN (sreda, 13. junij 2012, RV) – »Gre za enega najbolj priljubljenih svetnikov v katoliški Cerkvi, ki ga ne častijo samo v Padovi, kjer so mu zgradili sijajno baziliko in kjer počiva njegovo telo, ampak po vsem svetu.« To so papeževe besede o sv. Antonu Padovanskem, današnjem godovnjaku. Benedikt XVI. je o njem spregovoril med eno izmed svojih sredinih splošnih avdienc.

Anton se je rodil v Lizboni okrog leta 1195. Njegovo krstno ime je bilo Fernand. Stopil je med kanonike, ki so sledili meniškemu vodilu sv. Avguština. Z zanimanjem in skrbjo se je posvečal študiju Svetega pisma in cerkvenih očetov ter si tako pridobil teološko znanje, ki ga je koristno uporabil pri svojem poučevanju in pridiganju. Kasneje se je srečal z duhovnostjo sv. Frančiška Asiškega. Zgodba petih frančiškanskih misijonarjev, ki jih je v Maroku doletelo mučeništvo, je v mladem Fernandu prebudila hrepenenje, da bi jih posnemal in napredoval po poti krščanske popolnosti. Zaprosil je, da bi smel zapustiti avguštinske kanonike in postati manjši brat. Njegova prošnja je bila sprejeta. Privzel si je novo ime, Anton, in odpotoval proti Maroku. Toda zaradi bolezni se je bil prisiljen vrniti v Italijo in leta 1221 se je v Assisiju srečal s sv. Frančiškom. Po tistem je nekaj časa živel skrito v nekem samostanu. Ko so ga povsem slučajno povabili, naj pridiga ob nekem duhovniškem posvečenju, se je pokazal njegov dar vednosti in zgovornosti. Tako se je začela njegova apostolska dejavnost po Italiji in Franciji. Nemalo ljudi, ki so se oddaljili od Cerkve, je privedel nazaj na pravo pot. Umrl je v Padovi 13. junija 1231. Na njegovo priprošnjo so se zgodili mnogi čudeži. Sam papež Gregor IX., ki ga je, potem ko ga je slišal pridigati, označil kot »skrinjo zaveze«, ga je razglasil za svetnika komaj leto dni po smrti.

Po besedah svetega očeta je Anton Padovanski »postavil temelje frančiškanske teologije«. Iz njegovih spisov »sijeta svežina in lepota evangelija«, tako da nam njihovo branje še danes lahko prinaša veliko duhovno korist. Papež Benedikt XVI. je izpostavil svetnikove misli o molitvi. V svojih Govorih o molitvi govori »kot o ljubezenskem odnosu, ki sili človeka, da se prijazno pogovarja z Gospodom. Anton nas spominja, da molitev potrebuje ozračje tihote, ki ne sovpada z odmikom od zunanjega hrupa, ampak je notranje izkustvo, ki teži k odstranitvi raztresenosti, in tako ustvarja tihoto v sami duši.« Le duša, ki moli, pa lahko napreduje v duhovnem življenju. Po nauku tega slavnega frančiškanskega učitelja se molitev členi v štiri obvezne drže, ki bi jih lahko opredelili takole: »Zaupljivo odpreti svoje srce Bogu; to je prvi korak pri molitvi, ne preprosto začeti z besedo, ampak odpreti srce Božji navzočnosti; potem se prisrčno pogovarjati z njim in ga gledati navzočega ob sebi; nato predstaviti mu svoje potrebe; slednjič pa hvaliti ga in se mu zahvaljevati.«

Anton Padovanski je močno poudarjal tudi vlogo Božje ljubezni. Ta vstopa v svet čutenj, volje in srca, ter je tudi izvir, od koder vre duhovno spoznanje. »Ko ljubimo, spoznavamo.« Anton je vernike večkrat povabil, naj »pomislijo na resnično bogastvo, bogastvo srca, ki nas dela dobre in usmiljene in nam nabira zakladov za nebesa«. V središče življenja, mišljenja, delovanja in oznanjanja je vedno postavljal Kristusa. Zlasti je vabil h kontemplaciji skrivnosti Gospodovega rojstva: »Bog, ki je postal otrok, se nam je predal v roke.« Po eni strani hvaležnost vzbujajo misli na to rojstvo, ki je »osrednja točka Kristusove ljubezni do človeštva, po drugi pa tudi pogled na Križanega«.

»Prav ko gledamo Križanega,« je dejal Benedikt XVI., »vidimo, kakor pravi sv. Anton, kolikšno je človeško dostojanstvo in človekova veljava. Bog nas ima za tako pomembne, da smo zanj vredni tolikega njegovega trpljenja. Tako se vse človeško dostojanstvo pokaže v ogledalu Križanega.«

Audio: