Papeževe besede o sv. Barnabi: Svetniki niso 'padli z neba' – svetost je v sposobnosti za odpuščanje

VATIKAN (ponedeljek, 11. junij 2012, RV) – Danes je god svetega Barnabe. Bil je eden izmed sodelavcev apostola Pavla in je torej imel »posebej pomenljivo vlogo pri evangelizaciji v začetku krščanstva«. Kot je dejal papež Benedikt XVI. med splošno katehezo januarja 2007, katero je posvetil Barnabi, Sili in Apolu, Barnaba pomeni »sin spodbude« ali »sin tolažbe«. Bil je judovski levit, rojen na Cipru. Kasneje se je naselil v Jeruzalemu. Po Gospodovem vstajenju je bil eden prvih, ki so se pridružili krščanstvu. V Apostolskih delih piše, da je velikodušno prodal svojo njivo in izkupiček izročil apostolom za potrebe Cerkve. Po Savlovem spreobrnjenju se je zavzel zanj pri krščanski občini, ko le-ta še ni zaupala nekdanjemu preganjalcu kristjanov. Kasneje je s Pavlom preživel eno leto v Tarzu, kamor se je ta umaknil, in se posvečal evangeliziranju. V tem mestu je bil poznan kot »prerok in učitelj«.

Barnaba je s tem po papeževih besedah Pavla tako rekoč »vrnil Cerkvi in ji v tem smislu še enkrat podaril apostola narodov«. Antiohijska Cerkev je Barnabo in Pavla nato skupaj poslala v misijon. Kar je znano pod imenom Pavlovo »prvo misijonsko potovanje«, je bilo v resnici njuno skupno delo. Pravzaprav je bil Barnaba »pravi odgovorni apostol, kateremu se je Pavel pridružil kot sodelavec«. Dosegla sta pokrajine Cipra in osrednje ter južne Anatolije v današnji Turčiji. Nato sta odšla na tako imenovani koncil v Jeruzalemu, kjer so apostoli skupaj s starešinami po temeljitem premisleku o vprašanju sklenili, da se mora običaj obreze ločiti od krščanske istovetnosti. Na ta način so namreč omogočili »Cerkev poganov«, Cerkev Abrahamovih sinov po veri v Kristusa.

Pred drugim misijonskim potovanjem je med Pavlom in Barnabo prišlo do spora. Barnaba je namreč želel vzeti s seboj mladega učenca Marka, Pavel pa je temu nasprotoval, saj ju je slednji pred tem zapustil in ni odšel z njima na delo. »Torej so tudi med svetniki spori, nesloga in nesoglasja,« je dejal papež Benedikt XVI. »To se mi zdi zelo tolažilno, ker vidimo, da svetniki niso 'padli z neba'. Svetniki so ljudje kakor mi, s težavami, ki morejo biti tudi zapletene. Svetost ne obstaja v tem, da nismo nikoli storili napake ali greha. Svetost raste v sposobnosti za spreobrnjenje, za kesanje, za pripravljenost začeti vedno na novo, predvsem pa v sposobnosti za spravo in odpuščanje.«

Tako se je tudi Pavel, ki je bil do Marka »precej trd in grenak«, kasneje pobotal z njim. V njegovih zadnjih pismih se Marko namreč ponovno pojavi ob njem kot njegov sodelavec. Zadnji znani podatek o Barnabi je, da je okoli leta 49 odpotoval na Ciper. Od tistega trenutka dalje pa se sledovi za njim izgubijo. Sveti oče je v svoji katehezi o njem še dejal, da je »v evangelizaciji našel smisel svojega življenja«. Pred nami tako stoji kot »svetleč zgled za nesebičnost in velikodušnost«. Vsi namreč služimo evangeliju, kolikor moremo, v skladu s svojimi darovi in vsak na svoj način. Pri tem pa molimo k Bogu, naj on podeli rast.

Audio: