VATIKAN (sobota, 9. junij 2012, RV) – Cerkev danes obhaja god sv. Efrema Sirskega,
diakona in cerkvenega učitelja. Papež Benedikt XVI. mu je posvetil eno izmed sredinih
katehez leta 2007. Takrat je dejal, da je Efrem Sirski »najslavnejši predstavnik
krščanstva sirskega jezika« in da »mu je uspelo na enkraten način povezati
poklic teologa in pesnika«.
Ta svetnik nam je zapustil bogato teološko
dediščino. Bogastvo in svojskost njegovega dela je prav v tem, da se v njem srečujeta
teologija in poezija. Teologijo oblikuje v pesniški obliki: »Poezija mu omogoča
poglobiti teološko refleksijo s pomočjo paradoksov in podob. Obenem njegova teologija
postaja bogoslužje, postaja glasba. Teologija, refleksija vere, poezija, pesem
in hvalnica Bogu gredo z roko v roki; in prav v tem bogoslužnem značaju se
v Efremovi teologiji z jasnostjo pokaže božanska resnica. V svojem iskanju Boga, v
svojem oblikovanju teologije sledi poti paradoksa in simbola. Nasprotujoče si podobe
mu služijo pri poudarjanju božje skrivnosti.«
Papež je navedel nekaj odlomkov
iz njegove poezije. Prvi govori o evharistiji. Efrem pri tem uporablja dve podobi,
to sta »žerjavica ali žareče oglje in biser«: »V tvojem kruhu se
skriva Duh, ki ga ni mogoče použiti; v tvojem vinu je ogenj, ki
ga ni mogoče popiti. Duh v tvojem kruhu in ogenj v tvojem vinu, to je
čudež, ki ga prejemajo naše ustnice.« (Himna o veri 10,8-10) Sveti oče je navedel
še primer iz himn svetega Efrema, kjer le-ta govori o biseru kot simbolu bogastva
in lepote vere: »Položil sem (biser), bratje moji, na dlan svoje roke, da bi si
ga lahko ogledal. Lotil sem se ogledovanja zdaj s te, zdaj z one strani: imel je en
sam obraz z vseh strani. Tako je s preiskovanjem Sina, nepreverljivega, ker
je ves luč. V njegovi jasnini sem videl Jasnega, ki nikoli ne postane meglen;
in v njegovi čistini veliko znamenje telesa našega Gospoda, ki
je čist. V njegovi nedeljivosti sem videl resnico, ki je nedeljiva.« (Himna
o biseru 1,2-3)
Sveti Efrem Sirski je aktualen tudi za današnji čas. Kot
teolog izhaja iz Svetega pisma in pesniško razmišlja o skrivnosti človekovega odrešenja.
Poeziji dodaja poučni in katehetski značaj. Sam svoje himne uporablja tako, da z njimi
ob bogoslužnih praznikih širi nauk Cerkve. V njegovem času so se tako izkazale kot
izredno učinkovito katehetsko sredstvo za krščansko skupnost. Efrema krščansko izročilo
časti z nazivom »harfa Svetega Duha«. Vse svoje življenje je ostal diakon:
»To je bila odločilna in simbolična izbira: bil je diakon, to je služabnik, tako
v liturgični službi, kot tudi – še koreniteje – v ljubezni do Kristusa,
ki ga je opeval brez primere, slednjič pa tudi v ljubezni do bratov, ki jih je z neprimerljivo
veščino uvajal v spoznavanje božanskega razodetja.«