Papež na praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi: Jezus v evharistiji je konkretno navzoč v našem vsakdanjem življenju

RIM (petek, 8. junij 2012, RV) – Včeraj zvečer, na praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi, je papež Benedikt XVI. daroval sveto mašo pred baziliko sv. Janeza v Lateranu. Po maši je vodil slovesno procesijo z Najsvetejšim od lateranske bazilike do bazilike Marije Velike, kjer je podelil tudi blagoslov. Med pridigo je spregovoril o pomenu evharističnega čaščenja in svetosti evharistije. Po papeževih besedah je pomembno upoštevati oba vidika evharistične skrivnosti.

Enostranska interpretacija drugega vatikanskega koncila je evharistijo omejila samo na trenutek mašnega obhajanja. Zelo pomembno je priznati središčno vlogo obhajanja, v katerem Gospod skliče svoje ljudstvo, ga zbere okrog gostije besede in kruha življenja, ga hrani in združuje s sabo v darovanju, je izpostavil papež in dodal, da pa mora to biti postavljeno v pravo ravnotežje. Pravilni poudarek na obhajanju evharistije je bil storjen na škodo čaščenja kot izraza vere in molitve, namenjenega Jezusu, ki je resnično navzoč v oltarnem zakramentu. Ta neuravnoteženost je pustila posledice tudi v duhovnem življenju vernikov. S tem, da se osredotoči le na odnos z Jezusom Evharistijo samo v trenutku svete maše, se tvega, da se njegova navzočnost odstrani iz preostalega bivanjskega časa in prostora. Tako se manj zaznava občutek stalne in konkretne Jezusove navzočnosti med nami in z nami. »Zakrament Kristusove ljubezni mora prepojiti vse naše vsakodnevno življenje,« je poudaril papež. Napačno je namreč postavljati v nasprotje evharistično obhajanje in evharistično čaščenje; čaščenje Najsvetejšega je namreč duhovno 'okolje', v katerem skupnost lahko dobro in v resnici obhaja evharistijo. Srečanje z Jezusom pri sveti maši se zares in v polnosti uresničuje takrat, ko skupnost spozna, da Jezus biva v Najsvetejšem zakramentu, nas pričakuje in vabi na svojo gostijo, in po maši ostane z nami s svojo zaupno in tiho navzočnostjo, nas spremlja s svojim posredovanjem, sprejema naše duhovne žrtve in jih daruje Očetu.

Benedikt XVI. je spomnil na čaščenje Najsvetejšega, ko se verniki pripravljajo na obhajanje svete maše in srečanje z Gospodom. Uživanje obhajila in čaščenje gresta skupaj, je dejal papež in naredil primerjavo z medosebnimi odnosi: »Da bi se zares pogovarjali z drugo osebo, jo moramo poznati, znati ji biti blizu v tišini, jo poslušati in gledati z ljubeznijo. Resnična ljubezen in resnično prijateljstvo živita vedno v tej vzajemnosti pogledov, trenutkov tišine, zgovornih in polnih spoštovanja, da je srečanje tako globoko doživeto, na oseben način in ne površinsko.«

Papež je nato spregovoril še o svetosti evharistije, rekoč da je določena sekularizirana miselnost v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja vplivala tudi na krščansko novost glede bogočastja. Res je sicer, da v središču bogočastja niso več starodavni rituali in žrtvovanja, ampak je Kristus sam kot oseba v svoji velikonočni skrivnosti. Vendar pa se iz tega ne sme sklepati, da sveto ne obstaja več, ampak da je to našlo svojo izpolnitev v Jezusu Kristusu: »On ni odpravil svetega, ampak ga je privedel do izpolnitve, s tem, da je začel novo bogočastje, ki je v polnosti duhovno in ki še vedno uporablja znamenja in obrede, ki ne bodo potrebni samo v nebeškem Jeruzalemu, kjer ne bo nobenega svetišča.« Zahvaljujoč Kristusu je sakralnost še bolj resnična in še bolj močna. Ni dovolj le opravljati obrede, ampak se zahteva očiščenje srca in vključenost življenja. Sveto ima po papeževih besedah vzgojno vlogo in njegovo izginotje neobhodno osiromaši kulturo, predvsem formacijo novih generacij. Benedikt XVI. je navedel primer, da če bi oče in mama v imenu desakralizirane vere svoje otroke prikrajšala za vsako versko obrednost, bi s tem pustila prostor za nadomestke, ki so prisotni v potrošniški družbi, torej drugim obredom in drugim znamenjem, ki bi z lahkoto postali idoli.

Audio: