Rim: Zaključilo se je zasedanje Zveze vrhovnih predstojnikov

RIM (petek, 25. maj 2012, RV) – V Rimu se je danes sklenilo zasedanje Zveze vrhovnih predstojnikov. Tokrat je bilo posvečeno življenju in poslanstvu posvečenega življenja na latinskoameriški celini in Karibih. Redovniki so pisali in pišejo zgleda vredne strani krščanskega življenja v Latinski Ameriki, je v otvoritvenem govoru zatrdil predsednik Zveze vrhovnih predstojnikov Pascual Chávez Villanueva, sicer višji rektor salezijancev. Čeprav ni manjkalo težkih trenutkov in nasprotovanja, gre nedvomno za zgodovino svetosti in mučeništva, velike solidarnosti z najrevnejšimi. Villanueva je izpostavil, da so bile napisane pomembne strani na področju prve evangelizacije celine ter poznejše inkulturacije evangelija. Mnogo dobrega je bilo namreč storjenega na področju evangelizacije kulture, podpore človeškega življenja in zaščite človekovih pravic, predvsem kar se tiče prvotnih prebivalcev, Afroameričanov in žensk. Gre za zgodbe o svetosti in predanosti evangeljskim vrednotam.

Villanueva je prav tako izpostavil družbeni in cerkveni okvir, v katerem je potekalo zasedanje vrhovnih predstojnikov različnih ustanov posvečenega življenja. Na eni strani je vedno bolj prisotna finančna in gospodarska kriza, ki je prizadela predvsem evropsko celino in povzroča vedno večjo socialno stisko, negotovo prihodnost in izgubo verodostojnosti ustanov in oseb, ki jih vodijo. Ekonomija ne more biti najvišja vrednota, je poudaril Villanueva, biti mora podvržena nekim normam ter vedno upoštevati to, da so oseba, njeno dostojanstvo in njene pravice neobhodna oporna točka. Na cerkveni ravni pa je zasedanje Zveze vrhovnih predstojnikov umeščeno v liturgični čas med Gospodovim vnebohodom in binkoštmi, zaznamovanem z zavedanjem o fizični odsotnosti Gospoda Jezusa, ki je šel v nebesa, a je prej Cerkvi zaupal ves svet kot kraj oznanjevanja in pričevanja. Takšno družbeno in cerkveno področje ne predstavljata le zunanjega okvirja zasedanja, ampak je tudi neposredno povezano s temo srečanja. Poslani smo namreč bili v ta svet, da ga z Jezusom odrešimo od znotraj, je zatrdil Villanueva. Posvečeno življenje kot odgovor na klic namreč vodi v odločitev, da se popolnoma izročimo Bogu, ki nas posvečuje v sebi, da bi nas dal v služenje drugim. Posvetitev nas naredi za živi spomin Jezusovega življenja in delovanja, spremeni nas v znamenja in prinašalce Božje ljubezni za vse človeštvo. In to je tudi prvi prispevek, ki ga posvečene osebe lahko in morajo dati; prispevek, ki pogosto ni prepoznan in priznan, predvsem takrat, ko določen omejen antropološki model odvzame življenju njegovo versko razsežnost ter ga postavlja na kratkotrajne življenjske projekte. V svetu, ki je osredotočen na učinkovitost in proizvajanje, ekonomijo in blagostanje, je posvečena oseba znamenje Boga, njegove milosti in njegove ljubezni. Bog je prvi prispevek, ki ga lahko damo človeštvu in to je tudi veliko upanje, ki ga lahko ponudimo, to je naša prva prerokba, je poudaril Villanueva.

Povedal je tudi, da se življenje, osredotočeno na Boga, zdi nasprotno kulturi, predvsem v zgodovinskem in kulturnem okviru, v katerem evangeljski sveti, torej uboštvo, čistost in pokorščina, niso cenjeni in se jih ne razume ter se jih smatra kot nekaj, od česar se človek mora osvoboditi. Tudi zato je danes bolj kot prej pomembno izpostaviti, da redovne obljube ne pomenijo navadne odpovedi. Jezus je namreč v svoji osebi uresničil popolnoma človeški način uresničitve življenja. Ta način je mogoč samo, če Boga sprejmemo v svoje življenje, izpolnjujemo njegovo voljo za naše življenje ter velikodušno sodelujemo z njim v uresničevanju njegovega načrta za zveličanje človeštva, je še zatrdil Villanueva.

Audio: