2012-05-23 15:34:13

Papež med splošno avdienco: Odprimo svojo molitev za delovanje Svetega Duha, da bo ta v nas Boga klical ''Aba! Oče!''


VATIKAN (sreda, 23. maj 2012, RV) – »Odprimo svojo molitev za delovanje Svetega Duha, da bo ta v nas Boga klical ''Aba! Oče!'' in da bo naša molitev stalno spreminjala naše mišljenje in naše delovanje, ju delala vedno bolj podobna edinorojenemu Sinu, Jezusu Kristusu.« S tem povabilom je Benedikt XVI. danes sklenil katehezo med splošno avdienco, ter vernike, zbrane na Trgu sv. Petra, spodbudil, naj se naučijo v molitvi okušati lepoto tega, da so prijatelji in otroci Boga, da ga lahko kličejo z domačnostjo in zaupanjem, ki ju ima otrok do svojih ljubljenih staršev.

Benedikt XVI. je med današnjo katehezo nadaljeval razmišljanje o molitvi pri sv. Pavlu, ki pravi, da nas Svetu Duh uči, da se na Boga obračamo kot otroci in ga kličemo »Aba! Oče!«. Tako je namreč storil tudi Jezus, ki v najtežjih trenutkih ni izgubil zaupanja v Očeta in ga je vedno klical z zaupnostjo ljubljenega Sina. V Getsemaniju se njegova molitev glasi takole: »Aba, Oče, tebi je vse mogoče! Daj, da gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!« (Mr 14,36). Cerkev je od vsega začetka sprejela to molitev in jo naredila za svojo predvsem v molitvi Očenaš. Sv. Pavel jo omenja dvakrat. Galačanom piše: »Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: ''Aba, Oče!''« (Gal. 4,6), Rimljanom pa: »Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: ''Aba, Oče!''« (Rim 8,15). Kot je dejal papež, nam obe trditvi govorita o Svetem Duhu, ki je dar Vstalega in nas dela sinove v Kristusu, edinorojenem Sinu; postavlja nas v sinovski odnos z Bogom, odnos globokega zaupanja, ki pripada otrokom. Sveti Duh je dragocen in nujen dar, po katerem postanemo Božji otroci; je dar, ki uresničuje posinovljenje, h kateremu so poklicani vsi ljudje, kajti Bog nas je izvolil v Kristusu pred stvarjenjem sveta, »da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci« (Ef 1,4). Sveti oče je nadaljeval, da morda današnji človek ne dojema lepote, veličine in tolažbe, ki jih vsebuje beseda ''oče'', s katero se v molitvi lahko obrnemo na Boga, kajti očetovski lik danes ni dovolj prisoten in ni dovolj pozitiven. Pri tem je dodal, da odsotnost očeta v življenju otroka danes predstavlja velik problem, saj tako postane težko razumeti, kaj pomeni, da je Bog za nas Oče. Resnično naravo Boga Očeta lahko vidimo v sinovskem odnosu in ljubezni Kristusa, je dejal papež. Oče je ljubezen in mi v naši sinovski molitvi vstopamo v ta krog Božje ljubezni, ki očiščuje naše želje in drže, zaznamovane z zaprtostjo, samozadostnostjo in egoizmom.

Papež je v nadaljevanju nakazal dve razsežnosti, zaobjeti v bistvu Boga kot Očeta: »Bog je predvsem naš Oče, ker je naš Stvarnik. Vsak med nami, vsak moški in vsaka ženska, je Božji čudež; Bog ga je želel in ga osebno pozna … Bog je naš oče, zanj nismo anonimna in neosebna bitja, ampak imamo ime.« Kristus pa nas odpira še za eno razsežnost Božjega očetovstva, »kajti Jezus je Sin v polnem pomenu, je enega bistva z Očetom«. S tem, da je postal človek kot smo mi, nas je sprejel v svojo človeškost in v svoje lastno bistvo Sina; tako tudi mi lahko vstopimo v njego posebno pripadnost Bogu. Naše sinovstvo seveda nima Jezusove polnosti, a v občestvu z njim moramo vedno globlje vstopati v odnos ljubezni z Bogom Očetom. To je tudi temeljna resničnost, ki se razpre, ko se odpremo Svetemu Duhu; on nam pomaga, da se na Boga obrnemo, rekoč ''Aba, Oče!''.

Benedikt XVI. je med drugim še dejal, da kot trdi sv. Pavel, je Sveti Duh tisti, ki v nas vpije ''Aba! Oče!''. Krščanska molitev ni samo naše dejanje, ampak je izraz vzajemnega odnosa, v katerem Bog prvi deluje: Sveti Duh je namreč tisti, ki vpije v nas, in mi lahko vpijemo zato, ker spodbuda prihaja od Svetega Duha. »Mi ne bi mogli moliti, če v globino našega srca ne bi bila vpisana želja po Bogo, to, da smo Božji otroci,« je poudaril papež. Njegova prisotnost v nas odpre našo molitev in naše življenje odpre za obzorje Trojice in Cerkve. Molitev Kristusovega Duha v nas in naša molitev v njem torej nista le individualno dejanje, ampak dejanje celotne Cerkve, je v nadaljevanju izpostavil papež. V molitvi se naše srce odpre in vstopimo ne samo občestvo z Bogom, ampak z vsemi Božjimi otroki, s katerimi smo eno. »Ko se obrnemo na našega Očeta v svojem notranjem bivališču, v tišini in zbranosti, nismo nikoli sami. Kdor se pogovarja z Bogom ni nikoli sam. Nahajamo se sredi velike molitve Cerkve, smo del velike simfonije, ki jo krščanska skupnost, razkropljena po vseh koncih sveta in v vsakem času dviga k Bogu … Vsakič, ko kličemo ''Aba! Oče!'', je tukaj Cerkev, vsa skupnost ljudi v molitvi, ki podpira našo molitev, in naša molitev je molitev Cerkve,« je zatrdil papež in dodal, da se to odraža tudi v bogastvu karizem, služb in nalog, ki jih opravljamo v skupnosti. »Molitev, ki jo vodi Sveti Duh, ki v nas s Kristusom in v Kristusu vpije ''Aba! Oče!'', nas postavlja v velik in enkraten mozaik Božje družine, v katerem ima vsak pomembno mesto in vlogo v globoki edinosti z vsemi,« je še poudaril Benedikt XVI. ter dodal, da se molitve ''Aba! Oče!'' učimo tudi z Marijo, Materjo Božjega Sina. Izpolnitev polnosti časa se namreč dogodi v trenutku Marijinega ''da'', njene popolne privolitve v Božjo voljo: »Glej, Gospodova služabnica sem« (Lk 1,38).

Audio: RealAudioMP3







All the contents on this site are copyrighted ©.