VATIKAN (nedelja, 20. maj 2012, RV) – »Sv. Pavel nas uči, da se
moramo v molitvi odpreti prisotnosti Svetega Duha, ki moli v nas z neizrekljivimi
vzdihi, da bi nas privedel k Bogu. Kristusov Duh postane moč naše ''slabotne'' molitve,
luč naše ''ugasle'' molitve, ogenj naše ''suhe'' molitve, s tem, da nam poklanja resnično
notranjo svobodo, nas uči živeti življenjske preizkušnje v gotovosti, da nismo sami,
ter nas vodi k obzorjem človeštva in stvarstva,« je zatrdil papež med splošno
avdienco, ki jo je namenil molitvi v Pavlovih pismih.
Molitev je delovanje
Svetega Duha v naši človeškosti Dejal je, da v molitvi bolj kot v ostalih
razsežnostih bivanja izkusimo našo slabotnost in revščino ustvarjenega bitja, kajti
postavljeni smo pred vsemogočnost in presežnost Boga. Bolj ko napredujemo v poslušanju
in dialogu z Bogom, bolj občutimo tudi naše meje, ne le pred konkretnimi vsakdanjimi
situacijami, ampak tudi v odnosu z Gospodom. V nas torej raste potreba po tem, da
zaupamo in se vedno bolj izročamo njemu. Sveti Duh je tisti, ki pomaga naši nezmožnosti,
razsvetljuje naše misli in ogreva srce ter tako vodi naše zatekanje k Bogu. »Za
sv. Pavla je molitev predvsem delovanje Svetega Duha v naši človeškosti, da bi se
tako zavedli svoje slabotnosti in bi nas spremenil iz ljudi, navezanih na materialno
stvarnost, v duhovne ljudi,« je zatrdil papež. Sveti Duh s tem, ko prebiva v naši
človeški slabotnosti, jo spreminja, posreduje za nas in nas vodi proti Božjim višavam.
S to prisotnostjo Svetega Duha se po besedah svetega očeta uresničuje naše združevanje
s Kristusom, kajti gre za Duha Božjega Sina, po katerem smo postali otroci. Duh torej
usmerja naše srce proti Kristusu, in sicer na način, da »ne živim več jaz, ampak
Kristus živi v meni« (Gal 2,20).
Papež si je ogledal film Marija iz
Nazareta »Ni lahko obravnavati podobo matere, saj vsebuje tolikšno bogastvo
življenja, ki ga je težko opisati. Še težje pa je to v primeru, ko gre za Marijo iz
Nazareta, za ženo, ki je Mati Jezusa, Božjega Sina, ki je postal človek.« Tako
je dejal papež o filmu Marija iz Nazareta, ki si ga je ogledal prejšnji teden. Povedal
je, da filmska pripoved govori o treh ženskih likih, katerih življenja se sicer prepletajo,
a so njihove življenske izbire povsem drugačne. Herodiada namreč ostaja zaprta vase,
v svoj svet in ne uspe dvigniti pogleda, da bi prepoznala Božja znamenja, zato ne
uspe izstopiti iz zla. Življenje Marije Magdalene je bolj zapleteno. Če se najprej
zaplete v lahkotno življenje, pa ji srečanje z Jezusom odpre srce in njeno bivanje
se spremeni. V središču filmske pripovedi pa je gotovo Marija iz Nazareta, s svojim
bogastvom življenja, ki je bilo en sam 'Tukaj sem' Bogu. »Marija iz Nazareta je
žena polnega in popolnega 'Tukaj sem' Božji volji in v tem 'da', ki ga je ponovila
tudi v bolečini med izgubo Sina, najde polno in globoko blaženost,« je sklenil
papež.
Družina – kraj zastonjske ljubezni »Družina je prvi kraj,
kjer se doživi zastonjska ljubezen; in kadar se to ne zgodi, se popači in pade
v krizo.« S temi besedami je papež nagovoril prostovoljce različnih italijanskih
cerkvenih gibanj, ki se posvečajo področju prostovoljstva, kulture in dela. »Vaše
delovanje mora izhajati iz ljubezni,« je poudaril papež, »to pomeni naučiti
se gledati s Kristusovimi očmi in dati drugemu več kot so nujne zunanje stvari, torej
podariti mu pogled, gesto ljubezni, ki ju potrebuje.« To se rodi iz ljubezni,
ki prihaja od Boga, ki nas je prvi ljubil; rodi se iz tesnega srečanja z njim. Gre
za logiko podarjanja, ki je pogosto omalovaževana: podariti svoj čas, svoje sposobnosti
in pristojnosti, izobrazbo in strokovnost; drugemu podariti pozornost, ne da bi pričakovali
kaj v zameno na tem svetu. »Na ta način se ne dela le dobro drugemu, ampak
se odkriva globoka sreča, ki je v skladu s logiko Kristusa, ki se je sam ves
daroval,« je dejal papež. Zastonjske ljubezni se najprej naučimo v družini. To,
da se v družini živi brezpogojno darovanje za dobro drugega, je temeljni vzgojni element,
s katerim se naučimo živeti kot kristjani tudi v odnosu s kulturo, prostovoljstvom
in delom.
Sveti oče sprejel skupino škofov iz ZDA »Cerkev
v Ameriki je tudi v današnjem času poklicana, da zaobjame, vključi in neguje bogato
dediščino vere in kulture, ki sta prisotni v številnih skupinah priseljencev,«
je dejal Benedikt XVI. na avdienci s škofi vzhodnih obredov Združenih držav Amerike,
ki so v Vatikanu končali obisk ad limina apostolorum. Med drugim je izpostavil razširjen
pojav migracije: »Katoliška skupnost v Združenih državah Amerike stalno velikodušno
sprejema valove novih priseljencev, jim zagotavlja pastoralno oskrbo in dobrodelno
podporo.« Pomenljivo znamenje je tudi dolgoletna zavzetost ameriških škofov za
imigracijsko reformo. Pri tem namreč ne gre le za politično, družbeno ali ekonomsko,
ampak predvsem za človeško vprašanje, ki se nanaša na zagotavljanje poštenega pravnega
postopka in obrambo človekovega dostojanstva. Zahtevna pastoralna naloga, da se znotraj
krajevnih Cerkva neguje občestvo kultur, mora biti smatrana kot naloga posebnega pomena
na poti služenja edinosti. Pri tem ne gre le za spoštovanje jezikovne raznolikosti
in spodbujanje trdnih izročil, ampak bolj pridiganje, nauk, kateheze in pastoralne
dejavnosti, ki pri vseh vernikih spodbujajo globlji občutek za občestvo v apostolski
veri in njihovo odgovornost za poslanstvo Cerkve v ZDA.