2012-05-20 13:56:28

S papežem Benediktom XVI. skozi minuli teden


VATIKAN (nedelja, 20. maj 2012, RV) – »Sv. Pavel nas uči, da se moramo v molitvi odpreti prisotnosti Svetega Duha, ki moli v nas z neizrekljivimi vzdihi, da bi nas privedel k Bogu. Kristusov Duh postane moč naše ''slabotne'' molitve, luč naše ''ugasle'' molitve, ogenj naše ''suhe'' molitve, s tem, da nam poklanja resnično notranjo svobodo, nas uči živeti življenjske preizkušnje v gotovosti, da nismo sami, ter nas vodi k obzorjem človeštva in stvarstva,« je zatrdil papež med splošno avdienco, ki jo je namenil molitvi v Pavlovih pismih.

Molitev je delovanje Svetega Duha v naši človeškosti
Dejal je, da v molitvi bolj kot v ostalih razsežnostih bivanja izkusimo našo slabotnost in revščino ustvarjenega bitja, kajti postavljeni smo pred vsemogočnost in presežnost Boga. Bolj ko napredujemo v poslušanju in dialogu z Bogom, bolj občutimo tudi naše meje, ne le pred konkretnimi vsakdanjimi situacijami, ampak tudi v odnosu z Gospodom. V nas torej raste potreba po tem, da zaupamo in se vedno bolj izročamo njemu. Sveti Duh je tisti, ki pomaga naši nezmožnosti, razsvetljuje naše misli in ogreva srce ter tako vodi naše zatekanje k Bogu. »Za sv. Pavla je molitev predvsem delovanje Svetega Duha v naši človeškosti, da bi se tako zavedli svoje slabotnosti in bi nas spremenil iz ljudi, navezanih na materialno stvarnost, v duhovne ljudi,« je zatrdil papež. Sveti Duh s tem, ko prebiva v naši človeški slabotnosti, jo spreminja, posreduje za nas in nas vodi proti Božjim višavam. S to prisotnostjo Svetega Duha se po besedah svetega očeta uresničuje naše združevanje s Kristusom, kajti gre za Duha Božjega Sina, po katerem smo postali otroci. Duh torej usmerja naše srce proti Kristusu, in sicer na način, da »ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20).

Papež si je ogledal film Marija iz Nazareta
»Ni lahko obravnavati podobo matere, saj vsebuje tolikšno bogastvo življenja, ki ga je težko opisati. Še težje pa je to v primeru, ko gre za Marijo iz Nazareta, za ženo, ki je Mati Jezusa, Božjega Sina, ki je postal človek.« Tako je dejal papež o filmu Marija iz Nazareta, ki si ga je ogledal prejšnji teden. Povedal je, da filmska pripoved govori o treh ženskih likih, katerih življenja se sicer prepletajo, a so njihove življenske izbire povsem drugačne. Herodiada namreč ostaja zaprta vase, v svoj svet in ne uspe dvigniti pogleda, da bi prepoznala Božja znamenja, zato ne uspe izstopiti iz zla. Življenje Marije Magdalene je bolj zapleteno. Če se najprej zaplete v lahkotno življenje, pa ji srečanje z Jezusom odpre srce in njeno bivanje se spremeni. V središču filmske pripovedi pa je gotovo Marija iz Nazareta, s svojim bogastvom življenja, ki je bilo en sam 'Tukaj sem' Bogu. »Marija iz Nazareta je žena polnega in popolnega 'Tukaj sem' Božji volji in v tem 'da', ki ga je ponovila tudi v bolečini med izgubo Sina, najde polno in globoko blaženost,« je sklenil papež.

Družina – kraj zastonjske ljubezni
»Družina je prvi kraj, kjer se doživi zastonjska ljubezen; in kadar se to ne zgodi, se popači in pade v krizo.« S temi besedami je papež nagovoril prostovoljce različnih italijanskih cerkvenih gibanj, ki se posvečajo področju prostovoljstva, kulture in dela. »Vaše delovanje mora izhajati iz ljubezni,« je poudaril papež, »to pomeni naučiti se gledati s Kristusovimi očmi in dati drugemu več kot so nujne zunanje stvari, torej podariti mu pogled, gesto ljubezni, ki ju potrebuje.« To se rodi iz ljubezni, ki prihaja od Boga, ki nas je prvi ljubil; rodi se iz tesnega srečanja z njim. Gre za logiko podarjanja, ki je pogosto omalovaževana: podariti svoj čas, svoje sposobnosti in pristojnosti, izobrazbo in strokovnost; drugemu podariti pozornost, ne da bi pričakovali kaj v zameno na tem svetu. »Na ta način se ne dela le dobro drugemu, ampak se odkriva globoka sreča, ki je v skladu s logiko Kristusa, ki se je sam ves daroval,« je dejal papež. Zastonjske ljubezni se najprej naučimo v družini. To, da se v družini živi brezpogojno darovanje za dobro drugega, je temeljni vzgojni element, s katerim se naučimo živeti kot kristjani tudi v odnosu s kulturo, prostovoljstvom in delom.

Sveti oče sprejel skupino škofov iz ZDA
»Cerkev v Ameriki je tudi v današnjem času poklicana, da zaobjame, vključi in neguje bogato dediščino vere in kulture, ki sta prisotni v številnih skupinah priseljencev,« je dejal Benedikt XVI. na avdienci s škofi vzhodnih obredov Združenih držav Amerike, ki so v Vatikanu končali obisk ad limina apostolorum. Med drugim je izpostavil razširjen pojav migracije: »Katoliška skupnost v Združenih državah Amerike stalno velikodušno sprejema valove novih priseljencev, jim zagotavlja pastoralno oskrbo in dobrodelno podporo.« Pomenljivo znamenje je tudi dolgoletna zavzetost ameriških škofov za imigracijsko reformo. Pri tem namreč ne gre le za politično, družbeno ali ekonomsko, ampak predvsem za človeško vprašanje, ki se nanaša na zagotavljanje poštenega pravnega postopka in obrambo človekovega dostojanstva. Zahtevna pastoralna naloga, da se znotraj krajevnih Cerkva neguje občestvo kultur, mora biti smatrana kot naloga posebnega pomena na poti služenja edinosti. Pri tem ne gre le za spoštovanje jezikovne raznolikosti in spodbujanje trdnih izročil, ampak bolj pridiganje, nauk, kateheze in pastoralne dejavnosti, ki pri vseh vernikih spodbujajo globlji občutek za občestvo v apostolski veri in njihovo odgovornost za poslanstvo Cerkve v ZDA.

Audio: RealAudioMP3







All the contents on this site are copyrighted ©.