VATIKAN (nedelja, 20. maj 2012, RV) – Izkušnja bratskega življenja posvečenih
oseb je zgled in spodbuda za vse ostale sestavne dele Cerkve. O tem je prepričan kardinal
João Braz de Aviz, prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe
apostolskega delovanja. V svojem predavanju na simpoziju v Torinu ob 200. obletnici
duhovniškega posvečenja sv. Giuseppeja Benedetta Cottolenga, je spregovoril o karizmah,
njihovem mestu v Cerkvi in njihovem prispevku za občestvo.
Izkušnja življenja,
ki vključuje raznolikost in upošteva darove vsakogar, ki vključuje odprtost za dialog,
razpoložljivost za služenje, odpuščanje, deljenje materialnih in duhovnih dobrin –
skratka, izkušnja medsebojne ljubezni, ki omogoča okušanje mistične navzočnosti vstalega
Gospoda – vse to so elementi, ki posvečene osebe postavljajo na položaj, ki je znotraj
cerkvene skupnosti dobro viden. Posvečene osebe so po besedah kardinala Braz de Aviza
»strokovnjaki občestva«.
V svojem predavanju je večkrat poudaril pomen
le-tega. Posebno je opozoril na nalogo Cerkve, da ljudem pomaga živeti občestvo z
Bogom in med seboj. Znamenje edinosti občestva, ki bi ga Cerkev morala živeti in zanj
pričevati v svetu, pa je Sveta Trojica. Trinitarična razsežnost prav posebej prežema
posvečeno življenje. S tem pa le-to postaja privilegiran prostor izkušnje in pričevanja
življenja Svete Trojice. Tri Božje osebe so nekakšen prototip občestva, izvirni model,
kako v polnosti živeti skupnostno življenje.
Pomemben vidik pri tem, ki ga
je nato izpostavil kardinal Braz de Aviz, pa je tudi zastonjskost. Občestvo s trinitaričnimi
sledovi, ki predstavlja identiteto in poslanstvo najprej Cerkve in nato posvečenega
življenja, je vedno dar. V nasprotnem primeru bi šlo zgolj za nadčloveško zahtevo
in bi ostalo ideal, ki ga ni mogoče doseči.
Posvečene osebe morajo biti zatorej
zgled življenja v polnem občestvu z Bogom in med seboj, ker sta edinost in bratstvo
bistvo njihove življenjske odločitve. Poklicani so, da gojijo bratske duhovne odnose
in tudi vzajemno sodelovanje med različnimi ustanovami posvečenega življenja in družbami
apostolskega delovanja. Kardinal je izpostavil, da to izkušnjo že desetletja dolgo
živi na tisoče redovnikov in redovnic. In sicer na podlagi spodbud ter navdihov Svetega
Duha, ki Cerkvi govori tudi danes in jo usmerja k polnejši edinosti med vsemi člani
Kristusovega telesa. Drugi vatikanski koncil namreč govori o posvečenem življenju
kot značilnem pokazatelju neskončne moči Duha.
Raznolike karizme, ki so se
sčasoma rojevale, so tako nedvomno sestavni del cerkvenega življenja. Predstavljajo
»prostor« ustvarjalnega poseganja Svetega Duha v zgodovino Cerkve. Kot podobe
trinitaričnega občestva pa imajo karizme vlogo spodbujanja, da bi Cerkev postajala
vedno bolj popoln dom in šola občestva.