Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za praznik Gospodovega vnebohoda
»'Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo?'(Apd 1,11). Odgovor na to
vprašanje vsebuje temeljno resnico o življenju in človekovi usodi. Vprašanje vsebuje
dve drži, ki sta povezani z dvema resničnostima, v kateri je vpeto človekovo življenje;
torej v zemeljsko in nebeško resničnost. Najprej zemeljska resničnost: 'Kaj stojite?'.
Na vprašanje zakaj ste na zemlji, bi odgovorili, da smo na zemlji zato, ker nas je
Stvarnik postavil sem kot krono svojega stvariteljskega dela. Vsemogočni Bog je v
skladu z svojim neizrekljivim načrtom ljubezni, iz nič ustvaril vesolje. Potem, ko
je to naredil, je v bivanje poklical človeka, ki ga je ustvaril po svoji podobi in
sličnosti (prim. 1Mz 1,26-27). Dal mu je dostojanstvo Božjega sina in nesmrtnost.
Toda vemo, da se je človek zgubil, zlorabil je dar svobode in Bogu rekel 'ne'.
S tem je sebe obsodil na bivanje, v katerega vstopijo zlo, greh, trpljenje in smrt.
Vemo pa tudi, da Bog ni obupal nad tem stanjem in je neposredno vstopil v človekovo
zgodovino in ta je postala zgodovina zveličanja. Smo tukaj na zemlji, smo zakoreninjeni
v njej, iz nje rastemo. Tukaj delamo dobro na obširnih področjih vsakodnevnega bivanja,
tako na materialnem kakor tudi na duhovnem področju; v medsebojnih odnosih, v izgrajevanju
človeške skupnosti ter v kulturi. Tukaj okušamo napor popotnikov na poti proti cilju
na pogosto prekrižanih poteh, med obotavljanji, napetostmi, negotovostmi, pa tudi
s trdno zavestjo, da bomo slej ko prej prispeli na cilj. Tu pa se pojavi razmišljanje:
Torej samo to? Je zemlja, na kateri se nahajamo, naša končna usoda?
Ob tem
pa je dobro preiti na drugi del vprašanja, ki se nahaja na prvi strani Apostolskih
del: 'Kaj gledate v nebo?' Pred tem namreč beremo, da ko so apostoli skušali
pritegniti pozornost Vstalega z vprašanjem o obnovitvi zemeljskega izraleovega kraljestva,
se je On 'vzdignil pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom'.
Oni pa so 'po njegovem odhodu strmeli v nebo' (Apd 1,9-10). Strmeli so torej
v nebo, ker so s pogledom spremljali Jezusa Kristusa, križanega in vstalega, ki se
je dvignil v višave. Ne vemo, če so se v tistem trenutku zavedali, da se je ravno
pred njimi odpiralo čudovito in neskončno obzorje, končni cilj človekovega zemeljskega
romanja. Morda so to šele razumeli razsvetljeni od Svetega Duha na binkoštni dan.
Za nas je ta dogodek, ki se je zgodil pred dva tisoč leti, dokaj razumljiv. Poklicani
smo, ostajajoč na zemlji, da strmimo v nebo in usmerimo pozornost, misel in srce v
smeri neizrekljive Božje skrivnosti. Poklicani smo, da gledamo v smeri božjih resničnosti,
h katerim je človek usmerjen vse od stvarjenja. Tam je dokončni smisel našega življenja.
Slišali
pa smo tudi Jezusove besede: 'Toda prejeli boste moč Svetega Duha, ki bo prišel
nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih
mej sveta' (Apd 1,8). Te besede so in ostajajo izziv vsem tistim, ki pripadajo
Kristusu in je to za njih v življenju najpomembnejše. Moramo biti priče Jezusa, ki
živi v Cerkvi in v srcih ljudi. On nam je dal to poslanstvo. Na dan svojega vnebohoda
je namreč rekel apostolom: 'Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!...
Oni pa so šli in povsod oznanjali in Gospod je deloval z njimi ter besedo potrjeval
z znamenji, ki so jih spremljala' (Mr 16,15.20).«