Sveti oče se je zaradi slabega vremena moral odpovedati obisku svetišča La Verna, kjer je sv. Frančišek prejel stigme

SANSEPOLCRO (nedelja, 13. maj 2012, RV) – Papež Benedikt XVI. je po sveti maši v Arezzu obiskal mestno katedralo sv. Donata in zatem v areški škofijski stavbi kosil s toskanskimi škofi. Popoldne je papež najprej pozdravil organizatorje v Arezzu, je šel najprej v Sansepolcro v upanju, da se bo vreme na La Verni, kjer je deževalo in se je temperatura spustila na 4 stopinje izboljšalo.

Sveti oče je zbranim redovnikom in redovnicam reda manjših bratov ter hčeram svete matere Klare poslal nagovor, v katerem je spregovoril o pomenu kraja »La Verna, kjer je dve leti pred svojo smrtjo sv. Frančišek dobil vtisnjene v svoje telo rane Kristusovega slavnega trpljenja. Njegova pot učenca ga je pripeljala do globokega združenja z Gospodom tako, da je z njim delil tudi zunanja znamenja največjega dejanja ljubezni na križu.« Papež nadaljuje, da je sveti Frančišek začel pot zrenja križanega s srcem in razumom pri sv. Damijanu in dosegel višek na tem svetem kraju v La Verni, ki je tako skozi stoletja postal kraj premišljevanja križa in stem posvečevanja za številne kristjane.

Papež Benedikt XVI. v nagovoru redovnikom in redovnicam frančiškovih in klarinih redov nadaljuje s Frančiškovo Sončno pesmijo: »Altissimu, onnipotente, bon Signore, Tue so’ le laude, la gloria e l’honore et omne benedictione« (Cantico di Frate Sole: FF, 263) Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod, tebi hvala, slava in čast in ves blagoslov. Samo, če se človek in narava pustita osvetliti z lučjo Božje ljubezni, sta lahko odkupljena in lepota lahko končno odseva sijaj Kristusovega obličja, kakor luna odseva sonce. Izvirajoč z slavnega križa, kri Križanega začne ponovno oživljati posušene kosti Adama, ki je v nas, da lahko vsak ponovno najde veselje stopiti na pot svetosti, povzpeti se v višave k Bogu.«

Sveti oče nadalje v nagovoru razloži pomen zrenja križa in pot razuma v Bogu z napotki sv. Frančiška ter sv. Bonaventure, znamenitega cerkvenega učitelja, ki je prav tako pripadal frančiškovim manjšim bratom. Iz teh krajev pa je tudi sv. Marjeta Kortonska, malo manj znana spokornica, ki je bila sposobna z nenavadno življenskostjo podoživeti karizmo asiškega ubožca ter združiti zrenje Križanega z dejavno ljubeznijo do najbolj zapostavljenih.

Papež svoj nagovor redovnikom in redovnicam zaključi z besedami: »Kot Petrov naslednik sem poromal na La Verno in bi želel, da vsak od nas ponovno prisluhne Jezusovemu vprašanju Petru: 'Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?... Pasi moja jagnjeta!' (Jn 21,15). Ljubezen do Kristusa je temelj tistega, ki živi življenje pastirja kakor posvečeno življenje. To je ljubezen, ki se ne boji obveznosti niti naporov. Prinašajte to ljubezen današnjemu človeku, ki je tako pogosto zaprt v lastni individualizem. Bodite znamenje neizmernega Božjega usmiljenja.«

Audio: