Papež Benedikt XVI. včeraj prisluhnil koncertu – darilu italijanskega predsednika
VATIKAN (sobota, 12. maj 2012, RV) – Papež Benedikt XVI. je včeraj prisluhnil
koncertu, ki mu ga je podaril italijanski predsednik Giorgio Napolitano ob 7. obletnici
njegovega pontifikata. Koncert je potekal v avli Pavla VI. v Vatikanu. Orkester in
zbor rimske opere sta pod vodstvom dirigenta Riccarda Mutija izvedla dela Magnificat
Antonia Vivaldija in Stabat Mater ter Te Deum Giuseppeja Verdija.
»Upam,
da nocoj lahko z vero ponovimo Bogu: Vate, Gospod, z veseljem polagam svoje upanje,
naj te ljubim tako kot tvoja sveta Mati, da bo moji duši ob koncu poti dana nebeška
slava.« S temi besedami je sveti oče sklenil svoj kratek nagovor ob koncu koncerta.
Pred tem pa je spregovoril o slišanih skladbah. Sakralna dela Antonia Vivaldija niso
najbolje poznana, a zavzemajo pomenljivo mesto v skladateljevem opusu. Veliko vrednost
imajo predvsem, ker izražajo njegovo vero. Magnificat je hvalnica Marije in
vseh oseb s ponižnim srcem, ki »priznavajo in z veseljem ter hvaležnostjo slavijo
Božje delovanje v lastnem življenju ter v zgodovini«. Vivaldijeva glasba pa izraža
zahvalo, radost in tudi začudenje pred tem Božjim delovanjem. In sicer z izrednim
bogastvom čustev: od slovesnega začetka, v katerem celotna Cerkev poveličuje Gospoda,
do živahnosti in drznih harmonij, ki z nepričakovanimi modulacijami vabijo k premišljevanju
Božjega usmiljenja.
Drugače pa je v Verdijevih skladbah. V Stabat Mater
se srečamo z Marijino bolečino pod križem. Glasba se takorekoč oprijema besed, da
bi tako na karseda silovit način izrazila vsebino. Vzbuja širok obseg čustev in tako
omogoča soudeleženje pri Marijini materinski bolečini. V srcih pa razvnema ljubezen
do Kristusa, ki se v zadnji kitici izlije v prošnjo, da bi duša dosegla nebeško slavo,
kar je »poslednja težnja človeštva«.
»Tudi Te Deum predstavlja zaporedje
kontrastov, toda Verdijeva pozornost do sakralnega besedila je tako skrbna, da je
njegova interpretacija drugačna od tradicionalne.« Zanj ni predstavljala le pesmi
zmage in kronanja, temveč si v njej sledijo različne situacije: začetno veselje, kontemplacija
utelešenega Kristusa, ki osvobaja in odpira nebeško kraljestvo, prošnja za usmiljenje
in navsezadnje še ponavljajoči klic, ki se zdi kot skladateljeva zahteva po upanju
in luči v zadnjem življenjskem obdobju. Stabat Mater in Te Deum sta
namreč zadnji Verdijevi deli.