Kardinal Angelo Scola o veri, razumu in znanstvenem raziskovanju

RIM (nedelja, 6. maj 2012, RV) – V četrtek popoldan je na Fakulteti za medicino in kirurgijo Agostino Gemelli ob 50. obletnici ustanovitve potekal prvi raziskovalni dan z naslovom Življenje za raziskovanje, raziskovanje za življenje. Zbrane je nagovoril tudi milanski nadškof, kardinal Angelo Scola, spregovoril pa je o veri, razumu in znanstvenem raziskovanju.

Na začetku se je kardinal ustavil ob besedah antiohijskega škofa Teofila o izvirnem grehu. Za Teofila je namreč namen spoznanja ta, da zavaruje človeka, torej da prizna avtoriteto Boga. Kot je zapisal antiohijski škof, je bil »Adam še otrok, zato ni mogel dobro izkoristi védenja. Tudi danes se novorojenček ne hrani s kruhom; najprej pije mleko, ko pa je starejši, prehaja na močnejšo hrano«. Ob teh besedah je kardinal Scola poudaril, da je že v tem odlomku iz 2. stoletja prisotna jasna dinamika razvoja védenja, torej razvoja znanosti, ter nujnosti raziskovanja.

V nadaljevanju je spomnil, da postavljati znanstveni razum nasproti krščanski veri pomeni nasprotovati razumu v širšem pomenu besede. Kljub temu pa v današnji kulturi nekatera stališča zanikajo objektivnost vere. Po kardinalovih besedah nova odkritja na področjih biologije, biokemije in nevroloških znanosti težijo k temu, da bi vse izraze in sposobnosti človeka zreducirali zgolj na delovanje možganov. V prihodnosti bi lahko le-ti bili tudi umetni, tako da v tem primeru ne bi mogli več govoriti o osebi, obdarjeni z notranjim dostojanstvom, osebi, ki ima pravice in dolžnosti. Človek tako ne bi bil nič drugega kot sam svoj eksperiment. Vendar pa po kardinalovih besedah táko biološko reduciranje ne zadovolji človekovega srca, ki ne najde odgovorov na globoka vprašanja svojega uma in antropološkega bogastva svoje izkušnje. Zato znanstveno raziskovanje in razlogi vere hodijo z roko v roki in se medsebojno razsvetljujejo, v skladu s prvotnim idealom Boga stvarnika, a vendar vedno s posledicami izvirnega greha.

V nadaljevanju svojega nagovora je kardinal Scola izpostavil, da je polna resnica božjega razodetja dostopna postopoma in na mnogotere načine – kot beremo v dogmatični konstituciji o božjem razodetju: »Potem ko je mnogokrat in na mnogotere načine Bog govoril po prerokih, nam je te dni govoril po Sinu (Heb 1,1.2)« (BR, 4). Sveto pismo ni priročnik izdelanih formul ali receptov, ki so pripravljeni za uporabo, je nadaljeval kardinal, ampak odpira zmožnost umevanja, vključuje človekovo svobodo, utemeljuje in razpravlja. Kot je še dejal, bi v zvezi z iskanjem vere težko našli boljšo formulo kot je trditev svetega Avguština, ki je zapisal: Če ga razumeš, tedaj on ni Bog.

Kardinal je spomnil še na klasično definicijo sv. Anzelma, da vera išče svoj um, ter na besede von Balthasarja, ki je ob vrstici iz Janezovega evangelija »Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil k vsej resnici,« zatrdil: »Stvari niso nikoli tako razodete, da se ne bi mogle razodevati še naprej. Popolnoma jasen je lahko en element stvarnosti, vendar en element še ni obstoječa stvar v celoti, ampak samo eden od njenih vidikov, ki je povezan še z mnogimi drugimi neznanimi vidiki. Notranje bistvo stvari je tisto, ki oblikuje njihovo 'vrednost'«. Te besede po kardinalovem mnenju jasno kažejo na uravnotežen odnos med znanostjo in vero.

Ob koncu govora pa je kardinal opozoril še na dialoško naravo resnice ter pozval k interdisciplinarnosti, h kateri mora težiti znanstveno raziskovanje.

Audio: