Duhovne misli papeža Benedikta XVI. in blaženega Janeza Pavla II. za praznik sv. Jožefa,
delavca
Papež Benedikt XVI. je lani v homiliji med beatifikacijo papeža Janeza Pavla II. dejal:
»Danes pa je vrhu vsega še prvi dan maja, Marijinega meseca; in je tudi spomin
sv. Jožefa Delavca. Te prvine se stekajo, da obogatijo našo molitev in pomagajo nam,
ki smo še romarji v času in prostoru; medtem pa je v nebesih med angeli in
svetniki praznik povsem drugačen! In vendar je en sam Bog, en sam je Kristus Gospod,
ki kot most povezuje zemljo in nebesa in mi se v tem trenutku čutimo še posebej blizu,
skoraj soudeleženi pri nebeškem bogoslužju.«
V nagovoru pred molitvijo
Raduj se Kraljica nebeška na 1. maja leta 2005 je papež Benedikt XVI. dejal:
»Danes začenjamo mesec maj z bogoslužnim praznikom, tako priljubljenim krščanskemu
ljudstvu, s svetim Jožefom delavcem. Praznik je uvedel papež častitljivega spomina
Pij XII. leta 1955, da bi poudaril pomembnost dela ter Kristusovo kakor tudi navzočnost
Cerkve na delavskem področju. V današnji družbi je potrebno pričevati za 'evangelij
dela', o katerem je spregovoril papež Janez Pavel II. v Okrožnici o človeškem
delu (Laborem exercens). Želim, da bi bilo dovolj dela za vse, še posebej za mlade
ter da bodo pogoji za delo vedno bolj spoštovali dostojanstvo človeške osebe.«
Papež
Janez Pavel II. pa je v Apostolski spodbudi o podobi in poslanstvu sv. Jožefa za naslovom
Odrešenikov varuh spregovoril o delu kot izrazu ljubezni z besedami: »Delo
je eden vsakdanjih izrazov te ljubezni v življenju nazareške družine. Evangeljsko
besedilo natančno pove, s kakšnim delom je Jožef svoji družini zagotavljal življenska
sredstva: bil je tesar. Ta preprosta beseda označuje vsa leta Jožefovega življenja.
Za Jezusa so to leta njegovega skritega življenja, o katerem govori evangelist po
dogodku v templju: 'In vrnil se je z njima ter prišel v Nazaret in jima je bil
pokoren' (Lk 2,51). Ta podreditev, se pravi Jezusova pokorščina v nazareški hiši,
se razume tudi kot udeležba pri Jožefovem delu. On, o katerem so rekli, da je 'tesarjev
sin', se je tega izučil pri svojem 'domnevnem očetu'. Če je v redu zveličanja
in svetosti nazareška družina zgled in vzor za vse človeške družine, lahko to rečemo
tudi o Jezusovem delu ob tesarju Jožefu. Človeško delo, posebno ročno, ima v evangeliju
izjemen poudarek. Vključeno je v skrivnost učlovečenja hkrati s človeško naravo Božjega
Sina, prav tako pa je bilo tudi odrešeno na poseben način. Zaradi delavnice, kjer
je izvrševal svoj poklic z Jezusom, je Jožef človeško delo približal skrivnosti odrešenja.
V Jezusovem človeškem napredovanju v 'modrosti in starosti in priljubljenosti',
je imela kreposti 'marljivosti' pomemben delež, saj je delo dobrina za človeka,
ki spreminja naravo in dela človeka v določenem pomenu celo bolj človeka.
Pomembnost
dela v človekovem življenju zahteva, da v njem spoznamo in sprejmemo prvine, da bi
vsem ljudem pomagali, da se z delom bližajo Bogu, Stvarniku in Odrešeniku, da sodelujejo
pri njegovem zveličavnem načrtu glede človeka in sveta in v svojem življenju poglabljajo
prijateljstvo s Kristusom, ko po veri živo uveljavljajo svoj delež pri njegovem trojnem
poslanstvu: duhovnika, preroka in kralja.
Končno gre za posvetitev vsakdanjega
življenja, za katero si mora vsak prizadevati, ustrezno svojemu položaju, in po vzoru,
ki bi ga lahko vsi dosegli. Sveti Jožef je vzor ponižnih, ki jim krščanstvo postavlja
visoke cilje; on je dokaz, da niso potrebne 'velike reči', če hočemo
postati dobri in pravi Kristusovi učenci: potrebne so samo navadne človeške, preproste,
a resnične in prave kreposti.