VATIKAN (nedelja, 29. april 2012, RV) – »Brez vsakodnevne molitve, živete
z zvestobo, se naše delovanje izprazni, izgubi globino duše, zvede se na navaden aktivizem,
ki nas na koncu pusti nezadovoljne,« je zatrdil papež med sredino splošno avdienco.
V katehezi je nadaljeval razmišljanje o molitvi prve krščanske skupnosti v Jeruzalemu
in v ospredje postavil vprašanje oskrbe revnih in nezaščitenih oseb, s čimer so se
soočali tudi prvi kristjani.
Oznanjati Besedo in jo udejanjati Apostoli
so se znašli pred dvema zahtevama: oznanjati Božjo besedo, kot jim je naročil Gospod,
in dolžnost dejavne ljubezni in pravičnosti, torej skrbeti za vdove in revne ter tako
odgovoriti na Jezusovo zapoved: Ljubite drug drugega, kakor sem vas jaz ljubil. Njihova
odločitev je bila zelo jasna:»Ni prav, da mi zanemarjamo Božjo besedo,
ker strežemo pri mizi. Poiščite si, bratje, iz svojih vrst sedem mož, ki uživajo ugled
in so polni Duha in modrosti, in določili jih bomo za to službo! Mi pa se bomo posvetili
molitvi in oznanjevanju besede« (Apd 6,2-4). Papež je pri tem izpostavil,
da od takrat naprej v Cerkvi obstaja služba ljubezni oziroma diakonija. Cerkev namreč
ne more samo oznanjati Besedo, ampak jo tudi konkretno udejanjati. Možje, ki bodo
izbrani za to službo ljubezni, morajo poleg tega, da uživajo ugled, biti tudi polni
Svetega Duha in modrosti. Ne morejo biti samo dobri organizatorji, ki znajo delati,
ampak morajo delovati v Duhu vere, z lučjo Boga, v modrosti srca. Zato njihova vloga,
čeprav je predvsem praktična, je obenem tudi duhovna. »Karitas in pravičnost nista
le socialni dejavnosti, ampak sta duhovni dejavnosti, ki se uresničujeta v luči Svetega
Duha,« je dejal papež.
Molitev in Božja beseda sta osnova za
delovanje Pastoralni problem, ki je apostole vodil v odločitev, da so izbrali
sedem mož, zadolženih za službo ljubezni, da so se tako sami lahko posvetili molitvi
in oznanjevanju Besede, tudi nam kaže na prednostno mesto molitve in Božje besede,
ki nato proizvaja tudi pastoralno delovanje. Za pastirje je to prva in najdragocenejša
oblika služenja čredi, ki jim je zaupana, je poudaril med splošno avdienco papež.
Če pljuča molitve in Božje besede ne dobivajo dovolj zraka našega duhovnega življenja,
smo v nevarnosti, da se bomo zadušili sredi tisočih vsakodnevnih stvari. »Molitev
je dihanje duše in življenja,« je izpostavil papež in še dodal, da »v odnosu
z Bogom, v poslušanju njegove Besede, v dialogu z Bogom, tudi kadar smo v tišini v
cerkvi ali v svoji sobi, smo v Gospodu povezani z mnogimi brati in sestrami v veri;
tako kot skupina glasbil, ki kljub svoji individualnosti k Bogu dvigajo eno samo veliko
simfonijo posredovanja, zahvaljevanja in hvaljenja«.
Turizem – prostor
nove evangelizacije »Turizem, skupaj s počitnicami in prostim časom,
se pokaže kot prednostno področje za fizično in duhovno osvežitev, lajša srečanje
med tistimi, ki pripadajo različnim kulturam, in je priložnost za približanje naravi;
z vsem tem prispeva k poslušanju in kontemplaciji, strpnosti in miru, dialogu in harmoniji
sredi raznolikosti,« je zapisal papež v sporočilu udeležencem svetovnega kongresa
o pastorali turizma, ki je minuli teden potekal v Mehiki. Sveti oče je izpostavil,
da nova evangelizacija od nas zahteva, da izkoristimo številne priložnosti, ki jih
ponuja pojav turizma, in ponudimo Kristusa kot najvišji odgovor na vprašanja današnjega
človeka. Poudaril je, da mora pastorala turizma ta družbeni pojav razsvetliti z družbenim
naukum Cerkve, širiti etično in odgovorno kulturo turizma, da bo ta postal spoštljiv
do dostojanstva oseb in narodov, sprejemljiv za vse, pravičen in ekološki. Pastoralno
delovanje ne sme nikoli pozabiti ''pot lepote'' (via pulchritudinis). Mnogi zgodovinsko-kulturni
izrazi verske dediščine, so prave poti k Bogu, ki je najvišja lepota, so pomoč pri
rasti v odnosu z njim in v molitvi. Gre za dela, ki se rojevajo iz vere in izražajo
vero. Benedikt XVI. je dodal, da je zato pomembno skrbeti za sprejemanje obiskovalcev
in turistične oglede vedno organizirati s spoštovanjem do svetega kraja in njegovega
liturgičnega namena. Pomembno je tudi, da pastorala turizma spremlja kristjane pri
njihovem izkoriščanju počitnic in prostega časa, da bodo tako napredovali v svoji
človeški in duhovni rasti. Počitnice so namreč tudi primeren čas za fizično sprostitev
in za krepitev duha preko molitve in meditacije, za rast v osebnem odnosu s Kristusom.