S papežem Benediktom XVI. skozi minuli teden

VATIKAN (nedelja, 22. april 2012, RV) – »Na dan mojega rojstnega dne in dneva mojega krsta, mi je bogoslužje Cerkve dalo tri markacije, ki so mi pokazale, kam vodi pot in mi jo pomagajajo najti. Najprej je to, liturgični spomin sv. Berdardke Soubirou, vidkinje iz Lurda, nadalje enega od najbolj posebnih svetnikov v zgodovini Cerkve, svetega Benedikta Jožefa Labreta. Tretje pa je dejstvo, da je bil rojstni dan potopljen v velikonočno skrivnost, v skrivnost križa in vstajenja, še zlasti, ker je bila velika sobota, dan Božje tišine, dan navidezne odsotnosti, smrti Boga pa vendar tudi dan, na katerega je naznanjeno vstajenje.«

Papežev 85. rojstni dan
To so bile papeževe besede med sveto mašo, ki jo je daroval na svoj 85. rojstni dan, v ponedeljek, 16. aprila. »Nahajam se pred zadnjim delom poti svojega življenja,« je še dejal papež, »in ne vem, kaj me še čaka. Vem pa, da je Božja luč, da je On vstal, da je njegova luč močnejša od vsake teme, da je Božja dobrota močnejša od vsakega zla tega sveta. To mi pomaga, da grem z gotovostjo naprej. To pomaga nam, da gremo naprej in zato se sedaj iz srca zahvaljujem vsem, v katerih po njihovi veri nenehno zaznavam Božji 'da'.«

Umetnost je slavljenje Boga
»Umetnost kot slavljenje Boga, najvišje Lepote, je osnova Mendelssohnovega načina komponiranja in to ne le kar se tiče liturgične ali sakralne glasbe, ampak njegovega celotnega dela,« je dejal papež po petkovem koncertu, ki mu ga je za njegov rojstni dan poklonil orkester Gewandhaus iz Leipziga. O skladatelju Mendelssohnu, simfoniji katerega je prisluhnil papež, je dejal, da zanj sakralna glasba ni bila stopnica višje od druge, ampak je vsaka na svoj način morala častiti Boga. Skladatelj sam je o simfoniji Lobgesang zapisal, da želi videti vse umetnosti, še posebej pa glasbo, kako služijo Njemu, ki jih je ustvaril. »Etično-verski svet našega avtorja,« je dejal papež, »ni bil ločen od njegovega pojmovanja umetnosti, ampak je bil njen sestavni del.« Umetnost in življenje nista dve ločeni stvari, ampak sta eno.

Molimo kot prva krščanska skupnost
»Tudi mi moramo znati svoje vsakodnevne dogodke vnašati v svojo molitev, da bi našli v njih globlji smisel. Tako kot prva krščanska skupnost se tudi mi, s tem, da se preko premišljevanja svetih spisov pustimo razsvetliti Božji besedi, lahko naučimo videti, da je Bog prisoten v našem življenju in navzoč tudi v težkih trenutkih, ter da je vse, tudi stvari, ki jih ne razumemo, del višjega načrta ljubezni, v katerem je končna zmaga nad zlom, grehom in smrtjo zares zmaga dobrega, milosti, življenja in Boga.« Te spodbudne besede je Benedikt XVI. izrekel med sredino splošno avdienco, ko je govoril o molitvi prve krščanske skupnosti. Izpostavil je, da tako kot pri prvi krščanski skupnosti tudi nam molitev pomaga, da osebno in kolektivno zgodovino beremo s pravilnejšega in zvestejšega vidika, to je vidik Boga. »Tudi mi želimo obnoviti prošnjo za dar Svetega Duha, ki ogreva srce in razsvetljuje misli, da bi spoznali, kako Gospod uresničuje naše prošnje v skladu s svojo voljo ljubezni in ne v skladu z našimi predstavami,« je dejal papež in dodal, da bomo vodeni z Duhom Jezusa Kristusa zmožni živeti z vedrino, pogumom in veseljem v vsaki življenjski situaciji in se tako kot sv. Pavel ponašali s »stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje«, tisto upanje, ki »ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rm 53-5).

Audio: