Benedikt XVI. o sv. Anzelmu: Pot iskanja Boga se nikoli ne konča
VATIKAN (sobota, 21. april 2012, RV) – Vesoljna Cerkev danes obhaja god sv.
Anzelma, škofa in cerkvenega učitelja. Molitev, študij in vodstvo so tri dejavnosti,
ki so zaznamovale življenje tega svetnika, je med sredino splošno avdienco septembra
leta 2009 dejal papež Benedikt XVI. Sveti Anzelm je bil »menih poglobljenega duhovnega
življenja, izvrsten vzgojitelj mladih, teolog z izredno spekulativno sposobnostjo,
moder mož v vodenju in neuklonljivi branilec svobode Cerkve. Je ena izjemnih osebnosti
srednjega veka, saj je te lastnosti znal med seboj uskladiti po zaslugi globokega
mističnega izkustva, kateremu je vedno pustil voditi misel in delovanje.«
Anzelm
se je rodil leta 1033 ali v začetku leta 1034 v Aosti. Kot otrok si je predstavljal,
da Bog biva med visokimi in zasneženimi vršaci Alp. Neke noči je sanjal, da ga je
sam Bog povabil v to sijajno palačo, se potem z njim na dolgo prijazno pogovarjal,
na koncu pa mu v jed ponudil »silno sladek kruh«. Te sanje so ga utrdile v
prepričanju, da je poklican, da opravi neko pomembno poslanstvo. Pri petnajstih letih
je zaprosil za sprejem v benediktinski red, vendar se je njegov oče temu uprl. Anzelm
je kasneje preživljal obdobje moralne razpuščenosti: opustil je študij, prevzele so
ga posvetne strasti. Odšel je zdoma in začel pohajati iščoč nova izkustva. Ko je po
treh letih dospel v Normandijo, se je ustavil v neki opatiji. Srečanje s tamkajšnjim
priorjem je bilo zanj previdnostno in za vse življenje odločilno. Znova se je z vso
močjo lotil študija. Ponovno se je prebudil tudi njegov meniški poklic. Pri 27 letih
je bil posvečen v duhovnika. »Askeza in študij sta mu odprla nova obzorja, tako
da je našel še v višji meri tisto domačnost z Bogom, ki jo je imel kot otrok.«
Kmalu
je postal prior samostana in učitelj, pri čemer je pokazal pretanjeno vzgojiteljsko
nadarjenost. Zelo je bil zahteven do sebe in drugih pri izpolnjevanju meniškega vodila.
Vendar si je za to namesto izvajanja disciplinskih ukrepov raje prizadeval s prepričevanjem.
Ko je bil leta 1093 posvečen v škofa, se je »takoj lotil silovitega boja za svobodo
Cerkve in pogumno podpiral neodvisnost duhovne oblasti od svetne«. Zaradi svoje
zvestobe papežu je bil deset let kasneje izgnan iz Anglije. Vrnil se je lahko šele
po treh letih. Takrat ga je ljudstvo praznično sprejelo in tako se je »končal dolgotrajen
boj, ki ga je bojeval z orožjem vztrajnosti, ponosa in dobrote«. Umrl je 21. aprila
leta 1109.
Sveti oče je med svojo katehezo spomnil na Anzelmovo molitev, ki
nam pomaga razumeti njegovo mistično dušo. »Bog, prosim te, hočem te spoznati,
hočem te ljubiti, hočem, da bi te mogel uživati. In če v tem življenju tega nisem
sposoben v polni meri, naj morem vsaj vsak dan napredovati, dokler ne dospe
polnost.« Sveti Anzelm je v sebi »gojil močno hrepenenje po poglabljanju božanskih
skrivnosti; ob tem pa se je dobro zavedal, da se pot iskanja Boga nikoli ne konča,
vsaj ne na tej zemlji«. Zatrjeval je, da teolog ne more računati samo na svoj
um, ampak mora obenem gojiti globoko versko izkustvo. Teologova dejavnost se po sv.
Anzelmu razvija »v treh stopnjah: vera, zastonjski Božji dar, ki ga je treba sprejeti
s ponižnostjo; izkustvo, ki je v tem, da utelesimo Božjo besedo v svojem vsakdanjem
življenju; in slednjič pravo spoznanje, ki ni nikoli sad asketskih razmišljanj,
ampak kontemplativnega uvida«.
Slavne so njegove besede, ki so zelo koristne
za zdravo teološko raziskovanje in za vsakogar, ki želi poglobiti verske resnice:
»Gospod, ne skušam prodreti v tvojo globino, ker ne morem niti od daleč primerjati
z njo svojega uma; hočem pa razumeti vsaj do neke mere tvojo resnico, v katero moje
srce veruje in ki jo ljubi. Ne skušam torej razumeti, da bi veroval, ampak verujem,
da bi razumel.«