2012-04-21 13:53:44

Benedikt XVI. o sv. Anzelmu: Pot iskanja Boga se nikoli ne konča


VATIKAN (sobota, 21. april 2012, RV) – Vesoljna Cerkev danes obhaja god sv. Anzelma, škofa in cerkvenega učitelja. Molitev, študij in vodstvo so tri dejavnosti, ki so zaznamovale življenje tega svetnika, je med sredino splošno avdienco septembra leta 2009 dejal papež Benedikt XVI. Sveti Anzelm je bil »menih poglobljenega duhovnega življenja, izvrsten vzgojitelj mladih, teolog z izredno spekulativno sposobnostjo, moder mož v vodenju in neuklonljivi branilec svobode Cerkve. Je ena izjemnih osebnosti srednjega veka, saj je te lastnosti znal med seboj uskladiti po zaslugi globokega mističnega izkustva, kateremu je vedno pustil voditi misel in delovanje

Anzelm se je rodil leta 1033 ali v začetku leta 1034 v Aosti. Kot otrok si je predstavljal, da Bog biva med visokimi in zasneženimi vršaci Alp. Neke noči je sanjal, da ga je sam Bog povabil v to sijajno palačo, se potem z njim na dolgo prijazno pogovarjal, na koncu pa mu v jed ponudil »silno sladek kruh«. Te sanje so ga utrdile v prepričanju, da je poklican, da opravi neko pomembno poslanstvo. Pri petnajstih letih je zaprosil za sprejem v benediktinski red, vendar se je njegov oče temu uprl. Anzelm je kasneje preživljal obdobje moralne razpuščenosti: opustil je študij, prevzele so ga posvetne strasti. Odšel je zdoma in začel pohajati iščoč nova izkustva. Ko je po treh letih dospel v Normandijo, se je ustavil v neki opatiji. Srečanje s tamkajšnjim priorjem je bilo zanj previdnostno in za vse življenje odločilno. Znova se je z vso močjo lotil študija. Ponovno se je prebudil tudi njegov meniški poklic. Pri 27 letih je bil posvečen v duhovnika. »Askeza in študij sta mu odprla nova obzorja, tako da je našel še v višji meri tisto domačnost z Bogom, ki jo je imel kot otrok

Kmalu je postal prior samostana in učitelj, pri čemer je pokazal pretanjeno vzgojiteljsko nadarjenost. Zelo je bil zahteven do sebe in drugih pri izpolnjevanju meniškega vodila. Vendar si je za to namesto izvajanja disciplinskih ukrepov raje prizadeval s prepričevanjem. Ko je bil leta 1093 posvečen v škofa, se je »takoj lotil silovitega boja za svobodo Cerkve in pogumno podpiral neodvisnost duhovne oblasti od svetne«. Zaradi svoje zvestobe papežu je bil deset let kasneje izgnan iz Anglije. Vrnil se je lahko šele po treh letih. Takrat ga je ljudstvo praznično sprejelo in tako se je »končal dolgotrajen boj, ki ga je bojeval z orožjem vztrajnosti, ponosa in dobrote«. Umrl je 21. aprila leta 1109.

Sveti oče je med svojo katehezo spomnil na Anzelmovo molitev, ki nam pomaga razumeti njegovo mistično dušo. »Bog, prosim te, hočem te spoznati, hočem te ljubiti, hočem, da bi te mogel uživati. In če v tem življenju tega nisem sposoben v polni meri, naj morem vsaj vsak dan napredovati, dokler ne dospe polnost.« Sveti Anzelm je v sebi »gojil močno hrepenenje po poglabljanju božanskih skrivnosti; ob tem pa se je dobro zavedal, da se pot iskanja Boga nikoli ne konča, vsaj ne na tej zemlji«. Zatrjeval je, da teolog ne more računati samo na svoj um, ampak mora obenem gojiti globoko versko izkustvo. Teologova dejavnost se po sv. Anzelmu razvija »v treh stopnjah: vera, zastonjski Božji dar, ki ga je treba sprejeti s ponižnostjo; izkustvo, ki je v tem, da utelesimo Božjo besedo v svojem vsakdanjem življenju; in slednjič pravo spoznanje, ki ni nikoli sad asketskih razmišljanj, ampak kontemplativnega uvida«.

Slavne so njegove besede, ki so zelo koristne za zdravo teološko raziskovanje in za vsakogar, ki želi poglobiti verske resnice: »Gospod, ne skušam prodreti v tvojo globino, ker ne morem niti od daleč primerjati z njo svojega uma; hočem pa razumeti vsaj do neke mere tvojo resnico, v katero moje srce veruje in ki jo ljubi. Ne skušam torej razumeti, da bi veroval, ampak verujem, da bi razumel

Audio: RealAudioMP3







All the contents on this site are copyrighted ©.