Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za nedeljo Božjega usmiljenja
Papež Benedikt XVI. je lani začel homilijo med beatifikacijo z besedami: »Danes je
druga velikonočna nedelja, ki jo je blaženi Janez Pavel II. poimenoval nedeljo Božjega
usmiljenja. Zato je bil izbran ta datum za današnje slavje, ker je po načrtu Previdnosti
moj predhodnik izročil duha Bogu prav na predvečer tega praznika.
'Blagor
tistim, ki niso videli in so verovali!' (Jn 20,29). V današnjem evangeliju Jezus
izreka ta blagor: blagor vere. Zelo znan in skoraj pregovoren je prizor nevernega
Tomaža, ki se je dogodil osem dni po veliki noči. V prvem trenutku Tomaž ni veroval,
da se je v njegovi odsotnosti prikazal Jezus in je zato rekel: 'Če ne vidim na
njegovih rokah sledov žebljev in ne vtaknem prsta v sledove žebljev in ne položim
roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval' (Jn 20,25). V bistvu izhaja
iz teh besed prepričanje, da Jezusa zdaj ni več mogoče spoznati toliko po njegovem
obličju, marveč bolj po njegovih ranah. Tomaž meni, da so za Jezusovo istovetnost
zdaj odločilne predvsem njegove rane, po katerih se razodeva, kako zelo nas je ljubil.
V tem se apostol ne moti. Kakor vemo, se je Jezus osem dni pzneje spet pojavil med
svojimi učenci in takrat je bil Tomaž navzoč. Jezus mu je zapovedal: 'Daj svoj
prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi
neveren, ampak veren' (Jn 20,27).Tomaž se je odzval z najlepšo veroizpovedjo
Nove zaveze: 'Moj Gospod in moj Bog' (Jn 20,28). K temu pripominja sv. Avguštin:
Tomaž 'je videl in se dotaknil človeka, izpovedal pa je svojo vero v Boga,
ki ga ni niti videl niti se ga ni dotaknil. To, kar pa je videl in česar
se je dotaknil, ga je pripeljalo do tega, da je veroval, v kar je do tedaj
dvomil' (In Ioann. 121,5).
Evangelist Janez nadaljuje z zadnjo Jezusovo
besedo Tomažu: 'Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, pa so
verovali.' Ta stavek moremo postaviti tudi v sedanjik: 'Blagor tistim, ki ne
vidijo in vendar verujejo' (Jn 20,29). Na vsak način izreka Jezus bistveno načelo
za kristjane, ki bodo prišli za Tomažem, torej za nas vse. Zanimivo je videti, da
neki drugi Tomaž, srednjeveški teolog Tomaž iz Akvina, temu blagrovanju postavlja
ob bok tisto navidez nasprotno blagrovanje, ki ga posreduje evangelist Luka: 'Blagor
očem, ki vidijo, kar vi vidite!' (Lk 10,23). Toda akvinec razlaga: 'Veliko
večjo zaslugo ima tisti, ki veruje, ne da bi videl, kakor tisti, ki vidi in
veruje' (In Ioann. XX lectio VI §2566').
Primer apostola Tomaža
je za nas pomemben vsaj iz treh razlogov: prvič, ker nas tolaži v naših negotovostih;
drugič, ker nam kaže, da more vsak dvom onkraj vseh negotovosti voditi k luči; in
končno, ker nam Jezusove besede, izrečene Tomažu, kličejo v spomin pravi smisel zrele
vere in nas spodbujajo, da ne glede na težave hodimo naprej po poti zvestobe do Jezusa.
Tudi
današnje drugo berilo govori o veri; piše sveti Peter, poln duhovnega navdušenja,
ko novokrščenim kaže na razloge njihovega upanja in veselja: 'V tem se veselite',
in dodaja: 'Čeprav ga niste videli, ga ljubite. Čeprav ga
še ne vidite, verujete vanj in se veselite v neizrekljivem in veličastnem veselju,
ko dosegate namen svoje vere: odrešenje duš' (1Pt 1,6.8-9). Vse je v povednem
naklonu, ker gre za novo resničnost, ki jo je porodilo Kristusovo vstajenje, resničnost,
ki je dostopna veri. 'To je Gospod naredil', pravi psalm (118,23) – čudovito
je v naših očeh, očeh vere.