S papežem Benediktom XVI. skozi minuli teden:
Velikonočno tridnevje

VATIKAN (nedelja, 8. april 2012, RV) – »Kristusov križ je najvišje znamenje božje ljubezni do vsakega človeka, je preobilni odgovor na potrebo vsakega človeka po ljubezni. Ko smo preizkušani, ko se morajo naše družine soočiti z bolečino, stisko, poglejmo na Kristusov križ: tam bomo našli pogum za nadaljevanje poti.« S temi besedami je sveti oče nagovoril vernike, ki so se v petek zvečer zbrali ob rimskem Koloseju pri pobožnosti križevega pota.

V težavah nismo sami – Jezus je navzoč
»V nadlogah in težavah nismo sami,« je nadaljeval Benedikt XVI., »družina ni sama: Jezus je navzoč s svojo ljubeznijo, podpira jo s svojo milostjo in ji daje moč, da gre dalje. In na to Kristusovo ljubezen se moramo obrniti, ko obstaja nevarnost, da človeške zablode in težave ranijo edinost našega življenja in družine. Skrivnost Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja nas opogumlja, da hodimo dalje z upanjem; če obdobje bolečine in preizkušnje preživimo s Kristusom, z vero vanj, to že vsebuje luč vstajenja, novo življenje vstalega sveta, veliko noč vsakega človeka, ki veruje v njegovo besedo.«

Jezus vstopi v noč, da bi se za človeštvo začel nov dan
»Veliki četrtek ni le dan postavitve najsvetejše evharistije,« je poudaril papež Benedikt XVI. med sveto mašo na veliki četrtek v baziliki sv. Janeza v Lateranu, s katero se je začelo velikonočno tridnevje. Del velikega četrtka so tudi temna noč, Jezusova samota in zapuščenost, Judova izdaja in Petrova zatajitev. Skrivnost našega odrešenja se odvije znotraj vseh teh dogodkov. »Noč predstavlja pomanjkanje komunikacije, situacijo, v kateri se ne vidi drug drugega. Je simbol nerazumevanja, zatemnitev resnice. Je prostor, v katerem se lahko razvija zlo, ki se mora pred lučjo skrivati. Jezus sam je luč in resnica, komunikacija, čistost in dobrota.« In On vstopi v noč. Vstopi, da bi jo presegel, da bi se za zgodovino človeštva začel nov dan.

Duhovnik nikoli ne pripada sebi
»Duhovnik nikoli ne pripada sebi,« je poudaril papež med krizmeno mašo v baziliki sv. Petra, ko je med drugim izpostavil pomen duhovnikove gorečnosti za duše. »Kot duhovniki seveda skrbimo za celotnega človeka«, je nadaljeval sveti oče, »tudi za njegove fizične potrebe – za lačne, bolne, brezdomce. Vendar pa ne skrbimo samo za telo, ampak prav tako za potrebe človekove duše: za osebe, ki trpijo zaradi kršenja pravic ali zaradi uničene ljubezni, za osebe, ki se znajdejo v temi glede resnice, ki trpijo zaradi odsotnosti resnice in ljubezni. Skrbimo za zveličanje človeka kot telesa in duše. In v kolikor smo duhovniki Jezusa Kristusa, to počnemo z gorečnostjo,« je izpostavil Benedikt XVI. Ljudje ne smejo nikoli imeti občutka, da duhovnik zavestno izpolnjuje svoj delovni urnik, pred in potem pa pripada samo samemu sebi. »Duhovnik nikoli ne pripada sebi,« je poudaril papež. »Osebe morajo zaznati našo gorečnost, po kateri verodostojno pričujemo za evangelij Jezusa Kristusa.«

Jezus vsakega med nami ljubi do konca
»Vsakega med nami je Jezus ljubil ''do konca'', do popolne podaritve na križu, ko je zaklical ''Dopolnjeno je!''. Pustimo se ujeti tej ljubezni, pustimo se spremeniti, da se bo v nas zares uresničilo vstajenje,« je povabil Benedikt XVI. med sredino splošno avdienco. »Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca« (Jn 13,1), piše evangelist Janez. Papež je dejal, da je vse Jezusovo življenje usmerjeno k tej uri, zaznamovani z dvema vidikoma, ki se vzajemno osvetljujeta: to sta ura »prehoda« (metabasis) in ura »ljubezni (agape) do konca«. Ravno božja ljubezen, torej Sveti Duh, s katerim je napolnjen Jezus, vodi samega Jezusa skozi brezno zla in smrti ter ga privede iz njega, v novi »prostor« vstajenja. Ljubezen (agape) je tista, ki naredi to preobrazbo, tako da Jezus prestopi meje človeške pogojenosti, zaznamovane z grehom, in preseže pregrado, ki iz človeka dela zapornika, ločenega od Boga in večnega življenja.

Audio: