Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za velikonočno vigilijo
»Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi
vaša vera. Poleg tega bi se tudi pokazalo, da smo lažnive Božje priče, ker smo proti
Bogu pričali, češ da je obudil Kristusa, ki ga ni obudil« (1Kor 15,14-15).
S temi besedami sveti Pavel zelo močno poudarja, kakšen pomen ima vera v vstajenje
Jezusa Kristusa za krščansko sporočilo kot celoto. Ta vera je temelj oznanila. Krščanska
vera stoji in pade z resnico pričevanja, da je Kristus vstal od mrtvih. Če to odvzamemo,
potem iz krščanskega izročila sicer še vedno lahko sestavimo vrsto upoštevanja vrednih
predstav o Bogu in človeku, o tem, kar človek je in kar naj bo – torej neke vrste
verski svetovni nazor – a krščanska vera je mrtva. V tem primeru je Jezus propadla
verska osebnost, ki pa kljub tej polomiji ostaja velika in nas lahko sili k premišljevanju,
a ostaja v čisto človeškem območju, in njegova avtoriteta sega tako daleč, kolikor
je prepričljivo njegovo oznalilo. S tem On ni več merilo; merilo je potem samo še
naša lastna presoja, ki od njegove dediščine izbira, kar se nam zdi koristno. To pa
pomeni, da smo prepuščeni sami sebi. Naša lastna presoja je zadnja instanca.
Samo
če je Jezus vstal od mrtvih, se je zgodilo res nekaj novega, kar je spremenilo svet
in človekov položaj. Potem Jezus postane merilo, na katero se moremo zanesti. Kajti
potem se je Bog resnično pokazal. Ali je Jezus samo bil ali pa tudi je,
je odvisno od vstajenja. V pritrditvi ali zavrnitvi vstajenja ne gre za posamezen
dogodek poleg drugih, ampak za Jezusa kot takšnega.
Zato je nujno potrebno,
da posebno pozorno prisluhnemo novozaveznemu pričevanju o vstajenju. Kaj se je zgodilo?
Tega tudi pričam, ki so se srečale z Vstalim, ni bilo lahko izraziti. Soočene so bile
tudi za njih s povsem novim pojavom, ki je bil onkraj njihovega izkustvenega obzorja.
Čeprav jih je resničnost dogodka močno prevzela in silila k pričevanju, je bila za
njih nekaj povsem neobičajnega. Sveti Marko nam pripoveduje, da so se učenci, ko so
šli z gore spremenjenja, ukvarjali z Jezusovo besedo, da bo Sin človekov »vstal
od mrtvih«. Drug drugega so spraševali, kaj pomeni »vstati od mrtvih« (Mk
9,9sl.). Dejansko, kaj to je? Učenci tega niso vedeli in so se morali tega naučiti
iz srečanja s stvarnostjo.
Novozavezna pričevanja ne puščajo nobenega dvoma,
da se je v „vstajenju Sina človekovega“ zgodilo nekaj čisto drugačnega. Jezusovo vstajenje
je izbruh v čisto nov način življenja, v življenje, ki ni več podvrženo zakonu umiranja
in nastajanja, ampak je onkraj tega, življenje, ki je odprlo novo razsežnost biti
človek. V Jezusovem vstajenju je dosežena nova možnost biti človek, ki se tiče vseh
in za ljudi odpira prihodnost, novo obliko prihodnosti. Zato je Pavel po pravici
vstajenje kristjanov in Jezusovo vstajenje neločljivo povezal med seboj: »Če
torej mrtvi ne morejo biti obujeni, tudi Kristus ni bil obujen. Toda Kristus je vstal
od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali« (1Kor 15,16.20). Kristusovo vstajenje
je ali vesoljni dogodek, ali pa ga ni, tako nam pove Pavel. In samo če ga razumemo
kot vesoljen dogodek, kot odprtje nove razsežnosti človeškega bivanja, smo na pravi
poti, da sploh pravilno razlagamo novozavezno pričevanje o vstajenju.