Splošna avdienca: Papež govoril o potovanju v Mehiko in na Kubo. Spomnil na začetek
velikonočnega tridnevja
VATIKAN (sreda, 4. april 2012, RV) – »Še vedno so v meni živa doživetja
iz apostolskega potovanja v Mehiko in na Kubo.« Tako je papež Benedikt XVI. začel
današnjo aplošno avdienco, med katero je govoril o svojem zadnjem apostolskem potovanju,
ki je trajalo od 23. do 29. marca. Kot je dejal, je to bilo romanje, s katerim je
želel objeti vso celino, vse povabiti, naj skupaj živijo v upanju in konkretnem zavzemanju
za skupno hojo proti boljši prihodnosti. Povod za papeževo potovanje so bili dvesto
letnica neodvisnosti Mehike in drugih latinskoameriških držav, dvajset letnica diplomatskih
odnosov med Mehiko in Svetim sedežem ter štiristo letnica najdbe kipa Device Marije
iz El Cobra na Kubi.
Mehika: Znamenja upanje za vso celino Papež
je najprej spomnil na mesto León v Mehiki, kjer je začel svoj obisk: »Že od vsega
začetka sem lahko videl vero in toplino duhovnikov, posvečenih oseb in vernikov laikov.«
V Leónu je sveti oče izpostavil pomen priznanja in zaščite temeljnih pravic človeške
osebe, med temi tudi verske svobode. S hvaležnostjo je spomnil na neskončno dolge
vrste ljudi, ki so ga pozdravljali ob poteh in ga z navdušenjem spremljali, ter na
srečanje s številnimi mladimi in najstniki, ki so »prihodnost naroda in Cerkve«.
»Njihovo neizčrpno veselje, izraženo z glasnim petjem in glasbo, kot tudi njihovi
pogledi in geste, so izražali močno željo vseh mladih v Mehiki in Latinski Ameriki
ter na Karibih po življenju v miru, veselju in harmoniji v pravičnejši
in spravljeni družbi,« je izpostavil papež med avdienco. Med nedeljsko sveto mašo
na Trgu dvestoletnice v Leónu je papež poudaril, da Gospodovi učenci morajo rasti
v veselju nad tem, da so kristjani in da pripadajo njegovi Cerkvi. Iz tega veselja
raste tudi moč za služenje Kristusu v težkih in trpečih razmerah. Vse je spodbudil
k zaupanju v dobroto vsemogočnega Boga, ki lahko od znotraj, v srcu, spremeni neznosne
in temne situacije. »Mehičani so odgovorili z gorečo vero in v njihovem
sprejetju evangelija sem ponovno videl tolažilna znamenja upanja za celino,«
so bile papeževe besede. Izpostavil je še večernice, ki jih je molil z latinskoameriškimi
škofi. Spodbudil jih je, naj so goreči pastirji in zanesljivi voditelji, ki vsepovsod
ustvarjajo iskreno občestvo in sprejemanje nauka Cerkve.
Kuba: Do sprememb
bo prišlo, ko se bo človek odprl za resnico Na Kubo je papež
prispel predvsem zato, da bi – kot je dejal – podprl poslanstvo tamkajšnje katoliške
Cerkve, ki si kljub težavam prizadeva z veseljem oznanjati evangelij. Prvo mašo je
daroval ob štiristo letnici najdbe kipa Marije iz El Cobra, ki je zavetnica Kube.
Šlo je za močan duhovni dogodek, ki se ga je s pozorno in molitveno držo udeležilo
na tisoče oseb. Ti so bili znamenje Cerkve, ki prihaja iz težkih razmer, a živo pričuje
o ljubezni in je dejavno navzoča v življenju ljudi. Drugo sveto mašo na Kubi je papež
daroval v Havani. »Vse sem spomnil,« so bile papeževe besede, »da Kuba in
svet potrebujeta spremembe, a do teh bo prišlo samo, če se bo vsak med nami
odprl za vso resnico o človeku, ki je neobhodni predpogoj za dosego svobode, ter se
odločil sejati okrog sebe spravo in bratstvo ter postavil lastno življenje
na Jezusa Kristusa.« Sveti oče je v Havani želel še posebej poudariti, da Cerkev
ne želi posebnih privilegijev, ampak samo to, da bi lahko tudi javno oznanjala in
obhajala svojo vero ter evangeljsko sporočilo upanja in miru prinesla v vsako družbeno
okolje.
Jutri vstopamo v velikonočno tridnevje: Dopustimo, da nas ljubezen
spremeni in bomo zares zaživeli vstajenje Sicer pa je Benedikt XVI. med katehezo
spomnil še na jutrišnjo večerno sveto mašo in spomin na Gospodovo zadnjo večerjo,
s katero bomo vstopili v velikonočno tridnevje, ki je vrh vsega bogoslužnega leta,
da bi obhajali osrednjo skrivnost vere: Kristusovo trpljenje, smrt in vstajenje. Ta
osrednji trenutek Jezusovega poslanstva je v evangeliju po Janezu imenovan kot njegova
»ura«, ki se začne z zadnjo večerjo: »Pred praznikom pashe je Jezus, ker
je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil
svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca« (Jn 13,1). Papež
je nadaljeval, da je vse Jezusovo življenje usmerjeno k tej uri, zaznamovani z dvema
vidikoma, ki se vzajemno osvetljujeta: to sta ura »prehoda« (metabasis) in ura »ljubezni
(agape) do konca«. Ravno božja ljubezen, torej Sveti Duh, s katerim je napolnjen Jezus,
vodi samega Jezusa skozi brezno zla in smrti ter ga privede ven, v novi »prostor«
vstajenja. Ljubezen (agape) je tista, ki naredi to preobrazbo, tako da Jezus prestopi
meje človeške pogojenosti, zaznamovane z grehom, in preseže pregrado, ki iz človeka
dela zapornika, ločenega od Boga in večnega življenja. To preobrazbo, ki jo uresniči
ljubezen, smo povabljeni živeti tudi mi, s tem da se z vero udeležimo bogoslužnih
obredov velikonočnega tridnevja, je izpostavil Benedikt XVI. »Vsakega med nami
je Jezus ljubil »do konca«, do popolne podaritve na križu, ko je zaklical »Dopolnjeno
je!«. Pustimo se ujeti tej ljubezni, pustimo se spremeniti, da se bo v nas
zares uresničilo vstajenje,« je povabil sveti oče ter še zaželel veselo
veliko noč.
Papež spomnil na mednarodni dan ozaveščanja o nevarnosti
min Ob koncu današnje splošne avdience je Benedikt XVI. še spomnil na današnji
mednarodni dan ozaveščanja o nevarnosti min. Vsem žrtvam min in njihovim družinam
je izrazil svojo bližino. Spodbudil je vse, ki si prizadevajo za osvoboditev človeštva
od teh »strašnih in varljivih orožij«, ki – kot je dejal bl. Janez Pavel II. – ljudem
preprečujejo hoditi skupaj po poteh življenja, brez da bi se bali smrtonosnih pasti.