Križev pot v Koloseju: Družina je šola ljubezni pod križem

RIM – V teh dneh do velikega petka predstavljamo odlomke iz premišljevanja križevega pota, ki ga bo sveti oče vodil v rimskem Koloseju. Premišljevanja ob 14 postajah sta letos pripravila zakonca Danilo in Anna Maria Zanzucchi iz Gibanja fokolarov.

1.–2. postaja
Jezusove besede, naj se kdor želi hoditi za njim, odpove sebi in vzame svoj križ, veljajo tudi za vsako družino, za njene posamezne člane in za celo majhno skupnost. Tako kot vsak kristjan pa ima tudi vsaka družina svoj križev pot: od bolezni, smrti, do finančnih polomov, revščine, prevar, nemoralnega vedenja enega ali drugega. A vsak kristjan in vsaka družina lahko na tej poti bolečine svoj pogled upirata v Jezusa. Dogodek na Golgoti nam še danes zastavlja vprašanja, razodeva nam, da se je zgodilo nekaj neverjetnega: »Iz smrti je privrelo življenje, iz teme luč, iz skrajne ločitve edinost.«

Jezusov križev pot se začenja z obsodbo na smrt. Pilat na Jezusu ni našel nobene krivde, pa vendar ga je obsodil, saj je podlegel pritisku množice. Številne družine v našem svetu trpijo zaradi prevare, izdaje. Ni več veselja zaradi bližine, ni več enoglasnosti, tista obljuba »za vedno« se je izgubila. Le Jezus lahko razume, da pogum, pove besede resnice, četudi jih je težko sprejeti. Le Jezus lahko da moč, da se ne obsoja, da se ne podleže.

Jezus nato vzame križ na svoje rame. Dogodek, ki se je zgodil pred 2000 leti, se ponavlja še danes. Kristusovo telo, Cerkev, je vedno znova ranjena. K tej bolečini pa prispevajo tudi zakonci. Ko Jezusa zasmehujejo, se marsikdo od njegovih učencev skrije. V družini zmaga napuh, želja, da bi imeli vedno prav, poniževanje bližnjega. Pogosto se pozabi na Jezusove besede, ki pravijo: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«

Audio:

3.–5. postaja
Jezus prvič pade pod križem. V njem ni več mogoče videti Boga. Je le človek, tako krhek, da se spotakne in pade. Razlog za njegov padec smo mi, naša šibkost, in to ne le fizična, ampak šibkost celega našega bitja. Nikoli si ne želimo pasti, a potrebno je le malo, ena ovira, skušnjava, nesreča, in že lahko obupamo. Kljub obljubi o spoštovanju in ljubezni do bližnjih, neštetokrat popustimo v konkretnih vsakdanjih situacijah: »Koliko padcev je v naših družinah! Koliko prevar, ločitev, splavov, zapuščenosti!« Na cesti, ki se vzpenja, sredi kričeče množice, pa se Jezus po padcu ponovno dvigne in nadaljuje pot. V srcu ve, da ima to trpljenje – nositi težo vseh naših napak, izdaj, krivd – da ima vse to smisel. »Jezus, pomagaj nam razumeti, kaj je ljubezen, nauči nas prositi za odpuščanje!«

Ko se Jezus vzpenja na Kalvarijo, se njegov pogled sreča z materinim. Marija ve, kdo je njen Sin, od kod prihaja, kaj je njegovo poslanstvo. Vidi, da trpi za vse ljudi iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. In tudi sama trpi skupaj z njim. Za vse ljudi, še posebej pa za družine, je Jezusovo srečanje z Marijo vedno živ, aktualen dogodek. Jezus se je svoji materi odpovedal, da bi bila zmeraj na razpolago in navzoča za vsakogar, tudi za zakonce. V koliko težkih družinskih trenutkih se je mogoče zateči k njej, ji priporočiti otroke, jo prositi za zdravje, moralno varnost! »In kolikokrat nas je Marija uslišala, kolikokrat smo jo čutili blizu, ko nas je potolažila s svojo materinsko ljubeznijo.«

»Simon iz Cirene morda predstavlja vsakogar izmed nas, kadar nenadoma pride težava, nas doleti preizkušnja, bolezen, nepredvideno breme ...« Takrat se namreč pojavijo vprašanja, zakaj ravno jaz, zakaj ravno sedaj? A Gospod nas kliče, da bi hodili za njim, četudi ne vemo, kam in kako. Mnoge družine lahko potrdijo izkušnjo, da se ni vredno upirati, da je Gospodu nebes in zemlje bolje reči »da«. Njegova neskončna ljubezen ljubi bolj od očeta, matere, bratov, sester, žene, moža, otrok. Njegova ljubezen vidi dlje. Simon iz Cirene pa nas spominja tudi na osebe, ki so bile blizu naši družini v trenutkih, ko je križ postal pretežak. Spominja na številne prostovoljce po svetu, ki se velikodušno posvečajo trpečim. Navsezadnje pa nas tudi uči ponižno si pustiti pomagati, kadar pomoč potrebujemo sami, in biti pripravljeni pomagati drugim.

Audio:

6.–8. postaja
Veronika je zaslutila, kdo je Jezus in da jo ljubi. Zato ni več zdržala, ko ga je gledala trpeti. Želela mu je olajšati trpljenje. Kolikokrat v življenju imamo tudi mi priložnost, da obrišemo solze nekomu, ki trpi. Bolniku, priseljencu, brezposelnemu, zaporniku ... A malokdaj se spomnimo, da se v vsakem našem bratu, ki potrebuje pomoč, skriva Božji Sin. »Kako drugačno bi bilo naše življenje, če bi se spomnili!« Vsaka oseba, lepa ali grda, nadarjena ali ne, od trenutka spočetja pa do starosti, predstavlja Jezusa. Pa ne le to, vsak brat je Jezus. Naj skupaj z Veroniko dojamemo, da zares v vsakem človeškem bitju lahko prepoznamo Njega.

Jezus pade drugič pod križem. A razlog niso le trpinčenje, ki ga je bil deležen, izčrpanost in teža križa. Nad njim je tudi neizmerljivo breme, nekaj intimnega, globokega, kar čuti z vsakim korakom jasneje. Videti je kot ubog človek, ki se je v življenju zmotil in mora sedaj za to plačati. Tudi v tem njegovem novem padcu se zlahka prepoznamo. Slabotni smo, a njegova ljubezen, njegovo usmiljenje je večje od naših napak. On nas vedno sprejme in razume. Jezus tako ponovno vstane: »Za nas, za vse nas, da bi nas opogumil, naj se zopet dvignemo.« Zmotili smo se, popustili pred skušnjavami sveta, morda pred sijajem zadovoljstva, da bi nam nekdo rekel, da nas ima še vedno rad, da nas ljubi. In največja skušnjava je, da ne verjamemo več, da Božja ljubezen zmore vse. Včasih je v zakonu celo težko ohraniti zvestobo. Ni več svežine in zaleta, vse se ponavlja, pride želja, da bi pobegnili. A kljub temu res lahko tudi mi ponovno vstanemo, zahvaljujoč Njemu.

Jezus potolaži Jeruzalemske žene. Čuti njihovo sočutje in tudi v tistem tragičnem trenutku izreče besede, ki presegajo preprosto usmiljenje. Želi, da v njih, v nas, ne bi bilo le pomilovanje, ampak spreobrnjenje srca. Tisto, ki prizna, da se je zmotilo, ki prosi odpuščanja, ki začne novo življenje. »Jezus, kolikokrat zaradi utrujenosti, nezavedanja, sebičnosti ali strahu zapiramo oči in se ne želimo soočiti z resničnostjo!« Ne vidimo bratov, ki potrebujejo pomoč. Še naprej živimo v udobju. Zlo sicer obsojamo, ničesar pa ne naredimo, da bi naše življenje spremenili. Razmere se pogosto ne izboljšajo, ker mi ne naredimo ničesar, da bi jih spremenili. Odmaknemo se, ne da bi komu storili hudo, a tudi ne da bi storili dobro, ki bi ga lahko in morali storiti. Da bi nas Jezusove besede zbudile, nam dale nekaj tiste moči, ki jo imajo pričevalci za evangelij, pogosto tudi mučenci, ki odpirajo pot za dobro na svetu.

Audio:

9.–11. postaja
Jezus pade še tretjič pod križem. S skrajnim naporom pa tudi tokrat vstane in nadaljuje strašno pot. Mnogi naši bratje po vsem svetu prenašajo strahotne preizkušnje, ker hodijo za Jezusom. Z njim se vzpenjajo proti Kalvariji in z njim padajo. »Skupaj s temi našimi brati želimo v srcu ponuditi naše življenje, našo slabotnost, našo bedo, majhno in veliko vsakdanje trpljenje.« Pogosto smo omamljeni zaradi blaginje, a lahko ponovno vstanemo, ker je tudi Jezus našel moč, da se je dvignil. Tudi družine so del tega. Zdi se, da blaginja postaja cilj življenja. A otroke je potrebno navajati tudi na zmernost in odpoved. Zato pa je potrebno poslušati Jezusove besede: »Blagor ubogim v duhu, blagor krotkim, blagor tistim, ki delajo za mir, blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani ...«

Jezusu vzamejo obleko. Ponižajo ga. Ravnodušnost, zaničevanje, brezbrižnost do dostojanstva človeške osebe se združijo z lakomnostjo, pohlepom. Jezus je na milost in nemilost prepuščen ljudem, ki nimajo nobenega spoštovanja. Koliko oseb je trpelo in še trpi zaradi tega pomanjkanja spoštovanja! Včasih morda tudi sami nimamo dolžnega spoštovanja do tistih, ki so ob nas: do otroka, moža, žene, sorodnika, znanca ali neznanca. »V imenu naše domnevne svobode ranimo svobodo drugih.« Zaradi brezbrižnega, malomarnega obnašanja. Jezus pa nas opominja na veličino človeške osebe, na dostojanstvo, ki ga je Bog dal vsakomur in ki ga nič in nihče ne bi smel oskruniti. Predvsem zakoncem je zaupana naloga, da spodbujajo spoštovanje do človeka in njegovega telesa, da povezujejo dve temeljni in neločljivi resničnosti: dostojanstvo in celostno podaritev sebe.

Jezusa pribijejo na križ. Lahko si le predstavljamo kruto bolečino. Zakaj se Bog pusti pribiti na les? »Iz ljubezni. Zakon ljubezni je tisto, kar pripelje do podaritve lastnega življenja za dobro drugega.« To potrjujejo matere, ki so se soočile s smrtjo, le da bi dale življenje svojim otrokom. Ali pa starši, ki so izgubili otroka v vojni ali zaradi terorizma, in in se odločijo, da se ne bodo maščevali. Jezus na križu uči ljubiti. Moral je priti na zemljo, postati otrok, odrasti in trpeti, da bi nam tako s svojim življenjem povedal, kaj je resnična ljubezen.

Audio:

12.–14. postaja
Jezus umre. Vse do tega trenutka je bil eden izmed nas, z nami v vsem, razen v grehu. Izkusil je celo Božjo odsotnost, pekel tistih, ki nimajo Boga. Izkusil je temo, da bi nam dal luč. Živel je ločitev, da bi nam dal enotnost. Sprejel je bolečino, da bi nam zapustil Ljubezen. Občutil je izključitev, zapuščenost in negotovost med nebom in zemljo, da bi nas združil v življenju Boga. Svoje enakosti z Bogom ni zadrževal zase kot zaklada, ki ga je potrebno skrbno varovati, temveč je postal povsem ubog, da bi mi obogateli. »'V tvoje roke izročam svojega duha.' Jezus, kako ti je v tistem breznu zapuščenosti uspelo zaupati se Očetovi ljubezni, prepustiti se mu, umreti v njem? Le če gledamo tebe, le s teboj, se lahko spoprimemo s tragedijami, trpljenjem nedolžnih, ponižanji, žalitvami, smrtjo.« Jezus svojo smrt živi kot dar zame, za nas, za naše družine, za vsako osebo, vsak narod, za celotno človeštvo. In v njegovem dejanju se ponovno rodi življenje.

Marija je svojega sina gledala umirati. Vedela je, da je nedolžen. Na Kalvariji vidimo družino, ki doživi in trpi poslednjo ločitev. A oba sta se prepustila Božji volji. Povezana sta hkrati s človeško in nevidno božansko vezjo. Marija v svoje srce sedaj sprejme drugega sina, ki predstavlja celotno človeštvo. »Njena ljubezen do vsakogar izmed nas je kot podaljšek njene ljubezni do Jezusa.« Zdaj živi za njegove učence, jih podpira, jim pomaga, bodri, jih vodi do tega, da prepoznajo Božjo ljubezen in se v svobodi obrnejo na Očeta. Marija in Jezus sta nam dala edinstven, neponovljiv dar, zaradi katerega se je naše srce sposobno razširiti in naše obzorje odpreti za vesoljno razsežnost.

Zadnja postaja. Jezusa položijo v grob. Kalvarijo je ovila globoka tišina. Učenci se počutijo izgubljene v neznani samoti, ne vedo, kaj storiti, kako se obnašati. Med seboj se tolažijo in opogumljajo. A to je tudi čas, ko njihova vera dozori, ko se spominjajo, kaj je Jezus rekel in naredil, dokler je bil med njimi in ko so vse to razumeli le delno. To je čas, ko začenjajo postajati Cerkev: v pričakovanju vstajenja in izliva Svetega Duha. Vemo, da je Jezus po treh dneh zares vstal in tako živi za vedno ter nas spremlja na našem zemeljskem potovanju med veseljem in stiskami.

Audio: