Papež prisluhnil zadnji postni pridigi, posvečeni sv. Gregorju iz Nise

VATIKAN (petek, 30. marec 2012, RV) – Benedikt XVI. in člani rimske kurije so se danes zjutraj še zadnjič zbrali v kapeli Odrešenikove Matere v Vatikanu in prisluhnili četrti postni pridigi. Papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa je spregovoril o sv. Gregorju iz Nise, cerkvenem učitelju iz 4. stoletja. Letošnje postne pridige so namreč bile posvečene cerkvenim očetom in so potekale na temo Spominjajte se svojih voditeljev in posnemajte njihovo vero. V prvih treh pridigah je p. Cantalamessa govoril o sv. Atanaziju in Kristusovi božanski naravi, sv. Gregorju Nazianškem in njegovem nauku o Trojici ter sv. Baziliju in nauku o Svetem Duhu. V današnji pa je v ospredje postavil vprašanje spoznanja Boga. Vera v troedinega Boga je končna stopnja vere, je tisto največ, kar je o Bogu razodel Kristus. Da bi dosegli to polnost pa je po Cantalamessovih besedah treba najprej imeti vero v Boga: »Pred vero v troedinega Boga je vera v enega Boga.«

Gregor iz Nise je bil rodni brat sv. Bazilija ter prijatelj sv. Gregorja Nazianškega. Velja za enega največjih mislecev v zgodovini Cerkve in utemeljitelja krščanske mistike. Živel je v času, ko ni bilo treba dokazovati obstoja Boga, tako kot je to danes, ampak da je Bog eden, niso se borili z ateizmom, ampak z politeizmom. S tem, ko se je postopoma izkristaliziral nauk o Trojici, so se kristjani znašli pred obtožbo, ki so jo sami usmerjali na pogane, in to je bilo verovanje v več Bogov. Zato se je veroizpoved kristjanov, ki se je več kot tri stoletja začela z besedami »Verujem v Boga«, spremenila v »Verujem v enega Boga«, je pojasnil p. Cantalamessa. Proti koncu 4. stoletja se je tudi zaključilo preoblikovanje starozaveznega monoteizma v trinitarični monoteizem kristjanov, ki se je izrazil v obrazcu »eno bistvo in tri osebe«. Enost treh božjih oseb se pri Gregorju iz Nise vidi v tem, da je Sin popolnoma, torej po svojem bistvu eno z Očetom, kot je to tudi Sveti Duh po Sinu. Ime Bog namreč kaže na celotno Trojico in ne le na Očeta. Papeški pridigar je izpostavil, da krščanska vera ni zanikala judovske vere v enega Boga, ampak jo je obogatila s tem, da je tej enoti Boga dala vsebino in nov smisel.

P. Cantalamessa je v nadaljevanju spregovoril o Gregorju iz Nise kot vodniku k spoznanju Boga. Ta cerkveni oče je namreč prvi v krščanstvu začrtal pot k spoznanju Boga, ki je še posebej skladna z versko situacijo današnjega človeka. Trdil je, da gre pot k spoznanju Boga preko nespoznanja. V polemiki s heretikom Eunemijem, ki je trdil, da Boga lahko spoznamo v isti meri kot on sam pozna samega sebe, so cerkveni očetje 4. stoletja zagovarjali nespoznavnost Boga. Gregor iz Nise je pokazal, da ravno v priznanju, da Boga ni mogoče spoznati, obstaja pot resničnega spoznanja Boga. To nazorno prikazuje starozavezni prizor Mojzesa, ki se z Bogom sreča v oblaku. Resnično spoznanje in videnje Boga sta v tem, da vidimo, da je neviden, kajti tisti, ki ga duša išče, presega vsako spoznanje in je od vsega ločen s svojo nedoumljivostjo, ki je kot noč. Na tej končni stopnji spoznanja, Bog ni pojem, ampak je – kot pravi Gregor iz Nise – »določen občutek prisotnosti«. Ne gre za občutenje s telesnimi čuti, ampak z notranjimi čuti srca. To občutenje ne pomeni več kot vera, temveč je najvišja uresničitev vere, je zatrdil p. Cantalamessa. Dodal je, da so ti pogledi Gregorja iz Nise imeli velik vpliv na poznejšo krščansko miselnost, ki ga je smatrala za utemeljitelja krščanske mistike. Tema nespoznanja Boga se je pozneje pojavljala pri mnogih mislecih in svetnikih, na primer pri sv. Angeli Folinjski in sv. Janezu od Križa.

Novost Gregorja iz Nise je v tem, da je za srečanje z Bogom treba prestopiti meje razuma, je poudaril papeški pridigar. Če se je do pred kratkim religijo ohranjalo znotraj mej preprostega razuma in se je obstoj Boga zagovarjal v imenu razuma, sodobni racionalisti v današnji sekularizirani kulturi zanikajo tudi to. Zato je nauk Gregorja iz Nise še posebej aktualen za današnji čas. Kaže nam, da najvišji del osebe, torej razum, ni izključen iz iskanja Boga. S tem ko se veruje, torej ko se vstopi v oblak, oseba ne zanika lastne racionalnosti, ampak jo preseže. Vernik tako v celoti izkoristi svoj razum in mu omogoči najbolj vzvišeno dejanje, ki je v tem, da prizna neskončnost stvari, ki ga presegajo. To priznanje človeka za nič ne prikrajša, ampak ga napolni z navdušenjem in veseljem. Bog je namreč neskončno večji, lepši, boljši od tega, kar si mi lahko o njem mislimo, in vse to je za nas, da bi bilo naše veselje dopolnjeno. Spoznanje Boga, kot trdi sv. Gregor iz Nise, se začne s prehodom iz luči v temo in se konča s prehodom iz teme k luči, je sklenil p. Cantalamessa.

Audio: