Papež med sveto mašo v Havani: Pravica do verske svobode izraža enotnost človeške osebe

HAVANA (sreda, 28. marec 2012, RV) – Papež Benedikt XVI. je včeraj po obisku svetišča Device ljubezni iz El Cobra z letalom odpotoval v kubansko prestolnico Havano, kamor je prispel ob dvanajsti uri po lokalnem času. Popoldne se je nato srečal s predsednikom Raúlom Castrom. Okoli sedme ure zvečer (po lokalnem času) pa je na apostolski nunciaturi večerjal skupaj s kubanskimi škofi in papeževim spremstvom. Osrednji dogodek današnjega dne pa je bila sveta maša, ki jo je papež daroval na Trgu revolucije v Havani.

»Slavljen si, Gospod, Bog (...), slavljeno je tvoje sveto veličastno ime« (DanD 3,52). S temi besedami iz hvalnice treh mladeničev je sveti oče začel homilijo. Njihova hvalnica vernike namreč vabi k pogostemu slavljenju Boga, ki jih je tudi tokrat zbral skupaj k sveti maši, da bi se še bolj poglobili v njegovo življenje. Trije mladeniči iz Danijelove knjige se raje soočijo s smrtjo v ognjeni peči kot pa da bi izdali svojo vero. Moč, da slavijo Boga, so našli v prepričanju, da jih Gospod vesolja in zgodovine ne bo nikoli zapustil. »Bog v resnici nikoli ne zapusti svojih otrok, nikoli jih ne pozabi.« On je visoko nad in istočasno blizu svojemu ljudstvu.

V današnjem evangeliju (Jn 8,31-42) se Jezus razodene kot Sin Boga Očeta, »edini, ki lahko pokaže resnico in da resnično svobodo«. Po resnici hrepeni vsak človek. Iskanje resnice pa vedno predpostavlja pravo svobodo. Nekateri raje poiščejo bližnjice. Drugi, kot na primer Poncij Pilat, se norčujejo iz možnosti, da je mogoče poznati resnico, saj menijo, da jo je človek nezmožen doseči, ali pa zanikajo obstoj ene same resnice za vse. Taka drža tako kot skepticizem ali relativizem povzroči spremembo srca. Človeka naredi bolj ravnodušnega, omahljivega, oddaljenega od drugih in zaprtega v samega sebe. Obstajajo tudi osebe, ki si iskanje resnice razlagajo narobe. To jih lahko pripelje do nerazumnosti in fanatizma, zaradi katerih se zaprejo v svojo lastno resnico, ki jo nato vsiljujejo tudi drugim. A kdorkoli deluje nerazumno, ne more postati Jezusov učenec.

»V iskanju resnice sta nujna vera in razum, ki se med seboj dopolnjujeta. Bog je človeka ustvaril s prirojenim nagnjenjem k resnici in zato ga je obdaril z razumom.« Z resnico pa je tesno povezana svoboda. Le v njej je mogoče odkriti temelje etike, ki vsebuje jasne in natančne opredelitve o življenju in smrti, dolžnostih in pravicah, zakonu, družini in družbi. Ta etična dediščina pa je tisto, kar povezuje kulture, narode in verstva, verujoče in neverujoče. Krščanstvo s poudarjanjem teh vrednot ne vsiljuje, temveč ponuja Kristusovo vabilo, da bi spoznali resnico, ki osvobaja. »Osebno srečanje z Njim, ki je sam resnica, nas spodbuja, da ta zaklad delimo z drugimi, predvsem preko pričevanja.« Papež je zbrane vernike v Havani nato spodbudil, naj se ne obotavljajo hoditi za Jezusom Kristusom: »V Njem najdemo resnico o Bogu in o človeku. On nam pomaga premagati našo sebičnost in iztrgati se iz častihlepja.«

Cerkev živi, da bi bili tudi drugi deležni tistega, kar ima, to je Kristusa samega. Da lahko opravlja to nalogo, pa je potrebna verska svoboda. Ta namreč predstavlja javno razglašanje vere, prinašanje sporočila ljubezni, sprave in miru. Papež Benedikt XVI. je izrazil svoje veselje nad koraki, ki so bili narejeni na tem področju na Kubi. Vendar pa je potrebno še nadaljevati. »Pravica do verske svobode, tako v njeni individualni kot skupnostni razsežnosti, izraža enotnost človeške osebe, ki je istočasno državljan in vernik.« Kadar Cerkev poudarja to pravico, ne zahteva nobenega privilegija. Prizadeva si le biti zvesta poslanstvu svojega božanskega Ustanovitelja, katerega ne more nikoli opustiti.

Zgled pri tem delu je bil sloviti duhovnik Félix Varela, vzgojitelj in učitelj, po rodu iz Havane. V kubansko zgodovino se je zapisal kot »prvi, ki je svoj narod učil razmišljati«. Njegov vzor kaže pot pravega družbenega preoblikovanja. Le-to pa je odvisno od duhovnega življenja človeka. Varela je bil prepričan, da »brez kreposti ni domovine«. Za dostojanstven in svoboden narod je potrebno vzgajati krepostne osebe. Papež je homilijo sklenil z besedami, da »Kuba in svet potrebujeta spremembe«. Toda do teh bo lahko prišlo le, če se bo »vsakdo zmožen vprašati o resnici in se odločiti oditi na pot ljubezni ter sejati spravo in bratstvo«.

Nocoj se bo sveti oče poslovil od Kube. Letalo bo z letališča Joséja Martíja v Havani odpotovalo natanko ob polnoči po našem času. Vrnitev v Vatikan pa je predvidena jutri dopoldne po deseti uri. Tako se bo sklenilo 23. mednarodno apostolsko potovanje papeža Benedikta XVI., namenjeno Mehiki in Kubi.

Audio: