Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za 5. postno nedeljo
Sveti Janez v današnjem evangelskem odlomku poroča o dogodku, ki se je zgodil med
zadnjim obdobjem Kristusovega javnega življenja, tik pred judovsko veliko nočjo, ki
pa bo tudi velika noč njegove smrti in vstajenja. Medtem ko je bil v Jeruzalemu, so
se nekateri grki, privrženci judovstva, pri katerih je s tem, kar je storil, prebudil
pozornost in zanimanje, približali Filipu, enemu od dvanajsterih, ki je imel grško
ime, saj je bil iz Galileje. 'Gospod, radi bi videli Jezusa' (Jn 12,21). Filip
je šel povedat Andreju, enemu od prvih apostolov, ki so bili bolj blizu Gospodu, tudi
njegovo ime je namreč grško, oba 'pa sta šla in povedala Jezusu' (prim. Jn
12,20-21).
V prošnji teh neznanih grkov lahko opazimo žejo, ki je v srcu vsakega
človeka, da bi videl in spoznal Kristusa. Jezusov odgovor pa nas usmeri na skrivnost
velike noči, ko se bo veličastno razkrilo njegovo zveličavno poslanstvo. Pravi: 'Prišla
je ura, da se Sin človekov poveliča' (Jn 12,23). Da! Prišla je ura poveličanja
Sina človekovega, toda do nje se pride skozi boleč prehod trpljenja in smrti na križu.
Samo tako se bo pravzaprav za vse uresničil zveličavni božanski načrt, tako za jude
kakor za pogane. Vsi so namreč poklicani pridružiti se edinemu ljustvu nove in dokončne
zaveze. Ob tem nam postane jasna slovesna izjava, s katero se zaključi ta evangeljski
odlomek: 'In jaz bom, ko bom povzdignjen z zemlje, vse pritegnil k sebi' (Jn
12,32), kakor tudi evanglistova razlaga: 'To pa je rekel, da je nakazal, kakšne
smrti bo umrl' (Jn 12,33). Križ je veličina ljubezni, je Jezusova veličina in
k tej velični nas vse želi pritegniti.
Gospod sam nam razloži, v čem je naša
pridružitev njegovemu poslanstvu. Ko govori o svoji bližnji zveličavni smrti, uporabi
preprosto, a hkrati zelo zgovorno prispodobo: 'Če pšenično zrno ne
pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu'
(Jn 12,24). Sebe primerja z razpadajočim pšeničnim zrnom, ki bo prineslo vsem
obilne sadove, kakor se je slikovito izrazil sv. Atanazij in le preko smrti in križa
bo Kristus prinesel obilo sadov za vse čase. Ni bilo dovolj, da se je Božji Sin učlovečil.
Za izpolnilev božanskega načrta vesoljnega zveličanja, je bilo potrebno, da je bil
umorjen in pokopan. Le tako je bila v polnosti prevzeta človeška resničnost, da se
je po njegovi smrti in vstajenju razodelo zmagoslavje Življenja, zmagoslavje Ljubezni
in se je potrdilo, da je ljubezen močnejša od smrti.
Vendar pa je človek Jezus,
ki je bil pravi človek z enakim čutenjem kot mi, zaznal težo preizkušnje in grenke
žalosti zaradi tragičnega konca, ki ga je čakal. Ravno zato, ker je bil Človek – Bog,
je toliko bolj okusil grozo pred prepadom človeškega greha in tem, kar je umazanega
v človeštvu, saj si je moral naložiti nase in použiti v ognju svoje ljubezni. Vse
to je moral nositi s seboj in spremeniti v svojo ljubezen.
Dragi bratje in
sestre, to je zahtevna pot križa, ki jo Jezus nakaže vsem svojim učencem. Večkrat
je namreč rekel: 'Če kdo meni služi, naj hodi za menoj' (Jn 12,26).
Za kristjana, ki hoče uresničiti lastno poklicanost, ni namreč druge izbire. Postava
križa, ki je opisana s prispodobo pšeničnega zrna, ki umrje, da lahko vzklije novo
življenje, je logika križa, ki smo jo slišali v današnjem evangeliju: 'Kdor ima
rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu,
ga bo ohranil za večno življenje' (Jn 12, 25). 'Sovražiti' svoje življenje
je močen protisloven semitski izraz, ki pa dobro izrazi korenito popolnost tistega,
ki hodi za Kristusom in iz njegove ljubezni služi bratom. Torej izgubi življenje,
da ga tako najde. Na nobeni drugi poti ne bomo okušali veselje in rodovitnost Ljubezni,
kakor na poti dajanja, podarjanja, izgubljanja zaradi najdevanja.