80 let Radia Vatikan:
Angleški program

Šest let po svoji ustanovitvi se je Radio Vatikan začel oglašati tudi v angleščini. Bil je 2. september leta 1937. Istega leta je bil v Združenih državah Amerike za predsednika ponovno izvoljen Franklin D. Roosevelt; v Westminstru v Angliji je bil okronan kralj Jurij VI.; v Vatikanu pa je papež Pij XI. napisal dve pomembni okrožnici: Divini Redemptoris (Božanski Odrešenik), proti komunizmu, in Mit brennender Sorge (S pekočo skrbjo), proti nacizmu. To so bile novice, ki so skupaj z mnogimi drugimi informacijami o Cerkvi in svetu, dvakrat na teden postale del kratke oddaje v angleškem jeziku. Glas, ki ga je bilo mogoče slišati preko prav takrat novega oddajnika, je pripadal ameriškemu jezuitu, patru J. Edwardu Coffeyu.

Na začetku sta bila cilja angleškega programa preprosto dopolnjevati pomanjkljive informacije, ki so bile na razpolago o katoliški Cerkvi na mednarodni ravni, in pa omogočati slišnost papeževega glasu. Njihova oddaja je imela obliko poročil, prenašana pa je bila povsod po svetu, kjer se govori angleški jezik: od Združenih držav Amerike in Kanade, Velike Britanije in Irske, do Filipinov, Avstralije, Nove Zelandije in angleško govorečih držav na afriški celini. Med drugo svetovno vojno je bil angleški program eden izmed štirih jezikovnih programov Radia Vatikan, ki so razkrivali obstoj koncentracijskih taborišč in ki so poudarjali ter širili neprestane pozive papeža Pija XII. k miru.

Drugi vatikanski koncil in dokumenti o sredstvih družbenega obveščanja (kot okrožnica Inter Mirifica), ki jih je koncil spodbudil, so dali angleškemu programu potreben zagon, da se je preoblikoval v nekakšen vmesnik informacij med Cerkvijo in svetom. To je vloga, ki jo uresničuje še danes.

V šestdesetih letih, ko so se afriške države začele boriti, da bi ponovno postale neodvisne od kolonialnih oblasti, je nastal nov radijski program, namenjen Afriki. Oddaje, ki jih je bilo mogoče slišati v Rimu, so bile posnete na magnetne trakove in poslane majhnim lokalnim radijskim postajam, ki so začele nastajati na afriški celini in so jih pogosto upravljali misijonarji.

Takrat je angleški program začel z vsakodnevnimi petnajstminutnimi oddajami. Vsebina je postala veliko bolj bogata in pisana. Dodane so bile manjše rubrike in številni pogovori. Leta 1975, ko je potekalo sveto leto, je angleščina postala ena izmed »štirih glasov« v radijskem dnevniku, ki se je imenoval Quattro Voci (Štirje glasovi). To je bil oddelek Radia Vatikan, ki je pripravljal novice, hkrati pa nudil informacije v neposrednem prenosu. Leta 1991 je bil nadomeščen s t. i. Osrednjo informacijsko službo (SIC). Med jubilejnim letom 2000 je angleško uredništvo sodelovalo pri dolgih in dinamičnih neposrednih prenosih v več jezikih, ki so zaznamovali vstop Radia Vatikan v radiofonijo novega tisočletja.

Angleške oddaje Radia Vatikan so bile med prvimi na svetu, ki so bile na razpolage preko interneta (podcasting, ki je bil za to priložnost preimenovan v God-casting). Spletna stran je postala oporna točka za novinarje in vse, ki so iskali verodostojen, zanesljiv, koristen in pravočasen vir. To pa so tudi načela, ki jih angleški program upošteva v svojih prizadevanjih, da bi bil vedno bolj navzoč, učinkovit in interaktiven.

Od magnetnih trakov do socialnih omrežij - sredstva se spreminjajo. Sporočila upanja, vere in ljubezni pa so še vedno ista kot vedno.

Audio: