S papežem Benediktom XVI. skozi minuli teden

VATIKAN (nedelja, 11. marec 2012, RV) – »V Jezusu se razodeva novost našega dialoga z Bogom: sinovska molitev, ki jo Oče pričakuje od svojih otrok. Od Jezusa se naučimo, kako nam stalna molitev pomaga razumeti naše življenje, sprejemati odločitve, prepoznavati in sprejeti naš poklic, odkriti talente, ki nam jih je dal Bog, vsakodnevno izpolnjevati njegovo voljo, ki je edina pot za uresničitev našega bivanja.« Tako je dejal papež Benedikt XVI. med sredino splošno avdienco, ko je sklenil niz katehez o Jezusovi molitvi. V zadnji je spregovoril o odnosu med tišino in molitvijo in nakazal dva vidika. Prvi se nanaša na sprejemanje Božje besede. Da bi jo lahko slišali, je nujno potrebna tako notranja kot zunaja tišina.

Odprtost za mojo in Božjo tišino
Kot drugi vidik pa je papež izpostavil tišino Boga: »Ne obstaja namreč le naša tišina, da bi se pripravili na poslušanje Božje besede. V naši molitvi se pogosto znajdemo pred tišino Boga, doživljamo skoraj zapuščenost, zdi se, da nas Bog ne posluša in ne odgovarja.« Vendar pa ta tišina Boga ne pomeni njegove odsotnosti, je poudaril papež. Kristjan dobro ve, da je Gospod navzoč in posluša tudi v temi bolečine, zavrnitve in osamljenosti. »Jezus zagotavlja učencem in vsakemu med nami, da Bog dobro pozna naše potrebe v vsakem trenutku našega življenja.« Svoje učence uči, naj ne blebetajo, saj Oče ve, kaj potrebujejo, še preden ga prosijo. Pozorno, tiho in odprto srce je bolj pomembno kot mnoge besede. Bog nas pozna do globine, bolj kot se sami poznamo, in nas ljubi: vedeti to, nam mora zadostovati. Bolj smo odprti za njegovo tišino in za našo tišino, bolj ga začnemo spoznavati. To skrajno zaupanje, ki se odpre za srečanje z Bogom, pa dozori v tišini.

Pomen pravilnega razumevanja spolnosti, zakonske zveze in družine
»Otroci imajo temeljno pravico, da odraščajo v zdravem razumevanju spolnosti in njene pravilne umestitve v človeške odnose. Otroci so največje bogastvo in prihodnost vsake družbe: resnična skrb zanje pomeni prepoznati našo odgovornost za učenje, varovanje in življenje moralnih vrednot, ki so ključ človeške izpolnitve.« S temi besedami je papež nagovoril skupino škofov iz ZDA, ki so ta teden bili v Vatikanu na obisku ad limina apostolorum. Spregovoril je o krščanskem pogledu na človeško spolnost, na zakonsko zvezo in družino. »Spolne razlike se ne morejo odpraviti kot nepomembne za definicijo zakona,« je poudaril Benedikt XVI. »Braniti zakon kot družbeno stvarnost je navsezadnje vprašanje pravičnosti, glede na to, da posledično pomeni varovanje blaginje celotne človeške skupnosti in prav tako pravice staršev in otrok.« Izpostavil je tudi nujnost pastoralnega prizadevanja Cerkve: »Dobrina, ki jo Cerkev in celotna družba pričakujeta od zakona in na njem utemljene družine, je prevelika, da se ne bi resno zavzeli za to specifično področje pastorale. Zakon in družina sta ustanovi, ki ju moramo pospeševati in braniti pred vsako dvoumnostjo glede njune resničnosti, kajti škoda, ki ju prizadene, je dejansko rana, ki prizadene tudi družbo kot tako.«

Spoved kot spoznavanje Kristusovega obličja
»Pristno spreobrnjenje srca, ki pomeni odpreti se spreminjajočemu in obnavljajočemu delovanju Boga, je 'motor' vsakega preoblikovanja in privede do resnične evangelizacijske moči,« je dejal sveti oče udeležencem tečaja o zakramentu sprave, ki ga vsako leto organizira Apostolska penitencierija. Po papeževih besedah je med svetostjo in zakramentom sprave tesna povezava: »Med spovedjo je skesani grešnik po zastonjskem delovanju Božjega usmiljenja opravičen in posvečen. Zapusti starega človeka in obleče novega človeka. Le kdor se je pustil globoko prenoviti Božji milosti, lahko v sebi nosi, in tako tudi oznanja, novost evangelija.« Nova evangelizacija mora današnjemu človeku omogočiti, da bi spoznal Kristusovo obličje kot tisto, v katerem nam Bog razodeva svoje usmiljeno srce in nas v polnosti spravi s seboj. To Kristusovo obličje pa je potrebno ponovno odkriti tudi preko zakramenta pokore. V obdobju relativizma so kristjani poklicani, da odločno oznanjajo možnost srečanja med današnjim človekom in Jezusom Kristusom. Zakrament sprave pri tem na edinstven način pomaga k tisti odprtosti srca, ki omogoča usmerjanje pogleda k Bogu. »Gotovost, da je On blizu in svojem usmiljenju čaka na človeka, tudi tistega, ki je v grehu, da bi z milostjo zakramenta sprave ozdravil njegove rane, je vedno luč upanja za svet,« je dejal papež.

Audio: