Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za 3. postno nedeljo
Na tretjo postno nedeljo »prisluhnemo znamenitemu in lepemu odlomku iz 2. Mojzesove
knjige, v katerem nam sveti pisatelj pripoveduje, kako je Bog izročil Dekalog Izraelu.
Pri tem najprej zbudi pozornost pomenljiv uvod v naznanilo desetih zapovedi, ki se
nanaša na osvoboditev Izraelskega ljudstva. Besedilo se glasi: 'Jaz sem Gospod,
tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti' (2Mz 20,2).
Dekalog torej hoče biti potrditev pridobljene svobode. Dejansko so zapovedi, če jih
globlje pogledamo, sredstvo, ki nam ga je Gospod podaril, da bi obranil našo svobodo,
bodisi od notranjih pogojenosti, kot so strasti, kakor od zunanjega nasilja zlobnežev.
'Ne-ji' zapovedi so po drugi strani 'da-ji' za pristno rast svobode. Potrebno je poudariti
še drugo razsežnost Dekaloga. S postavo, ki jo je Gospod dal po Mojzesu Izraelu, želi
namreč z njim skleniti zavezo. Postava ni nekaj, kar je bilo naloženo, temveč je dar.
Bolj kot zapovedovati človeku, kar mora storiti, želi postava razodevati Božjo izbiro.
Bog je na strani izvoljenega ljudstva. Osvobodil ga je iz sužnosti ter ga obdal s
svojo usmiljeno dobroto. Dekalog je tako pričevanje posebne Božje ljubezni.
Današnje
bogoslužje pa nam ponuja še eno sporočilo. Mojzesova postava je bila dopolnjena po
Jezusu, ki je razodel Božjo modrost in ljubezen po skrivnosti križa. Ta je, kakor
je rekel apostol Pavel v drugem berilu: 'Judom v spotiko, poganom norost.
Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, Božja moč in Božja modrost' (1Kor
1,23-24). Ravno na to skrivnost se nanaša današnji evangelij, v katerem Jezus izžene
iz templja prodajalce in menjalce denarja. Evangelist nam da ključ za branje tega
pomenljivega dogodka z vrstico iz psalma 69: 'Gorečnost za tvojo hišo me použiva'
(prim. Ps 69,10). Jezus je namreč tisti, ki ga 'použiva gorečnost' za 'Božjo
hišo', ker so jo uporabljali za druge namene, kot je bilo predvideno. Ko so verski
voditelji zahtevali znamenje, s kakšno oblastjo to dela, jim je na začudenje navzočih
dejal: 'Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil' (Jn 2,19). Jezus
je s to besedo odgovoril judovskim oblastem, ki so zahtevale znamenje, s katerim naj
bi Jezus dokazal svojo zakonito pravico za dejanje, kakor je očiščenje templja. Njegovo
'znamenje' je križ in vstajenje. Križ in vstajenje ga zakonito izkazujeta kot
tistega, ki vzpostavlja pravo bogočastje. Jezus se zagovarja s svojim trpljenjem –
z Jonovim znamenjem, ki ga daje Izraelu in svetu.
To skrivnostno, v tistem
trenutku nerazumljivo besedo, je evangelist Janez za svoje krščanske bralce pojasnil:
'On pa je govoril o templju svojega telesa' (Jn 2,21). Ta tempelj bodo njegovi
nasprotniki uničili, toda On ga bo po treh dneh obnovil z vstajenjem. Kristusova boleča
in pohujšljiva smrt je bila kronana z zmago njegovega slavnega vstajenja.Zavrnitev
Jezusa, njegovo križanje, pomeni hkrati konec templja. Čas templja je minil. Prihaja
novo bogočastje v templju, ki ga niso naredili ljudje. Ta tempelj je njegovo telo
– Vstali, ki zbira ljudstva in jih združuje v zakramentu svojega telesa in krvi. On
sam je novi tempelj človeštva. Jezusovo križanje je hkrati porušenje starega templja.
Z njegovim vstajenjem se začenja nov način češčenja Boga. Boga ne častimo več na tej
ali oni gori, ampak v 'duhu in resnici' (Jn 4,23).