Sveti oče udeležencem tečaja o zakramentu sprave: Nova evangelizacija se začenja tudi v spovednici

VATIKAN (petek, 9. marec 2012, RV) – Ta teden je v Rimu za duhovnike in diakone potekal štiridnevni tečaj o notranjem zakramentalnem področju oz. o zakramentu sprave. Organizirala ga je Apostolska penitencierija, in sicer že 23. zaporedoma. Tečaj se je zaključil danes z avdienco pri papežu Benediktu XVI. Sveti oče je okoli 1300 udeležencem spregovoril o pomenu, ki ga ima zakrament sprave za življenje vere. Pri tem je poudaril, da zakramenti ne smejo biti nikoli ločeni od oznanjevanja Besede. Le-to pa seveda ni zgolj »govorjenje«, ampak vključuje tudi »delovanje«. Gre za celoto telesa in duše, nadaljevanje Kristusovega poslanstva preko besede in znamenja. Prav ta celota pa namiguje, da je obhajanje zakramenta sprave oznanilo samo in zato tudi pot, ki jo mora prehoditi nova evangelizacija.

Nova evangelizacija pridobiva življenjski sok iz svetosti sinov Cerkve, iz vsakodnevnega osebnega in skupnostnega spreobrnjenja. Med svetostjo in zakramentom sprave pa je tesna povezava: »Pristno spreobrnjenje srca, ki pomeni odpreti se spreminjajočemu in obnavljajočemu delovanju Boga, je 'motor' vsakega preoblikovanja in privede do resnične evangelizacijske moči.« Skesani grešnik je po zastonjskem delovanju Božjega usmiljenja preko spovedi opravičen. Zapusti starega človeka in obleče novega človeka. »Le kdor se je pustil globoko prenoviti Božji milosti, lahko v sebi nosi, in tako tudi oznanja, novost evangelija.« Nova evangelizacija mora današnjemu človeku omogočiti, da bi spoznal Kristusovo obličje kot tisto, v katerem nam Bog razodeva svoje usmiljeno srce in nas v polnosti spravi s seboj. To Kristusovo obličje pa je potrebno ponovno odkriti tudi preko zakramenta pokore.

V obdobju relativizma so kristjani poklicani, da odločno oznanjajo možnost srečanja med današnjim človekom in Jezusom Kristusom. Zakrament sprave pri tem na edinstven način pomaga k tisti odprtosti srca, ki omogoča usmerjanje pogleda k Bogu. »Gotovost, da je On blizu in svojem usmiljenju čaka na človeka, tudi tistega, ki je v grehu, da bi z milostjo zakramenta sprave ozdravil njegove rane, je vedno luč upanja za svet.«

Spovedniki so kot orodje srečanja med človekom in Bogom. Osebe, ki se obrnejo nanje, v sebi doživljajo globoko željo po spremembi, prošnjo po usmiljenju, hrepenenje po ponovnem srečanju in objemu s Kristusom. Spovedniki naj zato sodelujejo pri teh »novih začetkih«, jih je spobudil sveti oče. Zavedajo naj se, da resnični pomen vsake »novosti« ni toliko v odstranitvi preteklosti, kolikor je v sprejetju Kristusa in odprtju za njegovo navzočnost. »Nova evangelizacija se torej začenja tudi v spovednici.« Izvira iz skrivnostnega srečanja med človekovim vprašanjem in Božjim usmiljenjem, ki je edini primerni odgovor na človekovo potrebo po neskončnosti. Če bodo verniki v zakramentu sprave zares izkusili usmiljenje, ki nam ga je podaril Gospod, bodo tudi sami postali verodostojni pričevalci svetosti. Le-ta pa je cilj nove evangelizacije.

Vse to velja tudi za spovednike, ki morajo najprej prenavljati sami sebe. V prvi vrsti zavest, da so tudi sami grešniki, in pa potrebo, da pristopijo k zakramentalnemu odpuščanju. »To je moja želja za vsakega izmed vas: novost Kristusa naj bo vedno središče in razlog vašega duhovniškega življenja. Tako bodo vsi, ki vas bodo srečali, tako kot Andrej in Janez lahko potrdili: 'Našli smo Mesija' (Jn 1,41). Na ta način bo vsaka spoved, po kateri bo vsak kristjan prenovljen, predstavljala korak naprej v novi evangelizaciji.«

Audio: