Nadškof Zimowski: Stati ob strani v zadnjih trenutkih življenja pomeni pričevati o
ljubezni
VATIKAN (petek, 9. marec 2012, RV) – Stati ob strani v zadnjih trenutkih življenja
pomeni pričevati o ljubezni, spoštovati živeljenje ter s tem poudariti njegovo vrednost
od spočetja do naravnega konca, pomeni sprejeti in ljubiti človeško krhkost ter s
tem pričevati o bližini in sočutju. Te besede je zapisal predsednik Papeškega sveta
za pastoralo zdravstvenih delavcev nadškof Zygmunt Zimowski, in sicer v sporočilu,
namenjenem udeležencem simpozija Stati ob strani v zadnjih trenutkih življenja,
ki je včeraj potekal v Rimu.
Nadškof Zimowski je v sporočilu izpostavil, da
se bolezen nikoli ne nanaša samo na simptome in bolečino obolelega organa, ampak se
odraža na celotnem človeškem organizmu in zaobjame vse razsežnosti človeške osebe.
Prekorači torej zgolj fizični vidik in se dotakne tudi psihološkega in duhovnega.
Človeška krhkost, ki se razume na pravi način, je vabilo človeku, da se odpre za višja
obzorja in za preseganje samega sebe. V tem smislu je bl. Janez Pavel II. v apostolskem
pismu O odrešenjskem trpljenju zapisal, da čeprav je človeku znano in blizu trpljenje,
ki je lastno živalskemu svetu, se vendar zdi, da je to, kar izražamo z besedo trpljenje,
bistveno za človeško naravo. Zdi se, da trpljenje pripada trascendenzi človeka: trpljenje
je ena od tistih točk, ki so človeku namenjene zato, da preseže samega sebe.
Nadškof
Zimowski je tudi zapisal, da stanje človeške krhkosti ne zmanjša, ampak poveča dragocenost
posameznega človeškega življenja in obenem še bolj jasno poudari potrebo po skrbi
zanj v vseh pogojih in razmerah, še posebej v primerih velikih in neozdravljivih bolezni.
Predsednik papeškega sveta je še spomnil, da dostojanstvo življenja osebe ni odvisno
od njene učinkovitosti ali od ocenjevanja drugih ljudi. Zdravstvene delavce je zato
spodbudil, naj so varuhi in služabniki človeškega življenja, varuhi srečanja med zaupanjem
in vestjo oziroma srečanja, v katerem je zaupanje človeka, ki je zaradi bolezni v
potrebi, položeno v vest zdravstvenega delavca, od katerega se ne zahteva le profesionalna
usposobljenost, ampak prav tako osebna soudeleženost v trpljenju bolnika.